Pretirano kupovanje, pa ne le kompulsivno

5. nov 2011 5:14

Midva imava čisto enaka načela, kot Limnol: nikoli nisva kupila ničesar, česar si nisva mogla privoščiti. Oziroma, če nisva imela gotovine za celotno zadevo, to ni našlo poti k naši hiši in pika. Ta pa je, moram reči, kupljena delno na kredit. Ker sva daleč naokoli sama, sva vedno skrbela za prihranke na varčevalnem računu. Za vsak slučaj, če bi se karkoli zgodilo. Še posebej sva ponosna na dejstvo, da nama nikoli nihče ni ničesar dal, podaril ali posodil.

5. nov 2011 8:52

NI blazno novo, drži pa: z materialnim se polnijo neke praznine v glavi in duši in bolj ko se to polni z materialnimi dobrinami, večja je praznina. Ko si pa človek lepo pove nekaj omejitev (kot Vanja, Limnol...) in si zapove, da je oddeja dolga toliko in toliko in da se več ne sme, se pa zadeva lahko začne popravljati. Ni pa to od danes na jutri. Traja. Pri enih manj časa, pri drugih dlje.

In da se ne bomo sprenevedali: stroški kozmetike so kao nečimrna investcija, medtem ko so nakupi mase gospodinjskih aparatov, ki se bolj malo uporabljajo - a to je pa nekaj, kar se lahko? Ker je ženska, obremenjena z mitom vsemogočne negovalke in prehranjevalke k hiši privlekla neke kastrole, ki jih redko uporablja (ali pa jih sploh ne zna, kolikokrat sem že tule prebrala, da je ena nekaj kupila, sedaj pa sprašuje, kako se to uporablja), to je pa kao okej? C'mon! Ker resnici na ljubo, več haska bi bilo, če bi si kupila super drago kremo, kot pa super drago kastrolo v kateri še vedno ne zna skuhati goveje juhe...

5. nov 2011 9:38

Ah, ja, praznine v nas... saj jih imamo vendar vsi, odkar nam ni več treba ves budni del dneva razmišljati, kako se bomo prehranili - beri: nam ni več treba nabirati semen in bilk, orati s koreninami in so jamski medvedi izginili z naših jedilnikov. Človek nekaj mora početi in zadnja desetletja se pač vsi hočeš-nočeš bolj ali manj zavestno pomikamo k instant hitrim veseljem, za katera po možnosti ni treba niti migniti, so pa tako lepa, ko jih potegnaš iz škatlice ali nakupovalne vrečke. Včasih so gospe recim pletle in pletle in so še kar pletle tudi potem, ko so puloverji in jope padali iz vseh omar in so se možje in otroci kriče razbežali, ko so spet hotele komu jemati mero za novo stvaritev z norveškim vzorcem in jelenovim rogovjem na prsih (se še spomnite vzorcev v Vuni, kajne?). Nekaj je seveda zraven tudi slabe vesti, jasno - zato pa se kopičjo najdražji lonci pri gospodinjah, ki ne spravijo skupaj domače goveje juhe, športni artikli pri deloholikih, ki se uspejo spehati v fitnes enkrat ali dvakrat na leto, potem so pa par dni na tabletah proti bolečinam, in kreme za 200 evrov na gospeh, ki jim prav nobena krema več ne bo povrnila mladosti, daje pa fin občutek. Ko vse drugo odpove, pač pridemo do tega, da ni v zraku prav nič, kar bi nas sililo h kupovanju, ampak to delamo zato, ker sami tako hočemo - in bomo to počeli, dokler sami sebi ne bomo uspeli natakniti povodca. Razlika je pač v tem, ali od tega, kar smo kupili, na koncu nekaj imamo ali nič, se pravi, ali uspemo investirati v tisto, kar nam prinese zadovoljstvo tudi po tem, ko okus v ustih izgine, ko pospravimo kovčke nazaj v omaro  ali ko se odlušči blesk s figurice na polici. Včasih so temu rekli "vsak tele ma svoje vesele", mi pa zdaj pač spet še enkrat odkrivamo toplo vodo.

5. nov 2011 9:41

Da. Lahko se je pokriti z deko..., ampak, kaj če ti izpod deke vedno noge do kolen gledajo ven?    Menim, da ti takrat ne pade na pamet prekleto draga krema, 15 parov čevljev (kao, imam fetiš na čevlje). Ali pa "vau" potovanja? Če moraš tehtat ali kupiš otroku športne copate ali maskaro /tisto ta najbolj drago/, kaj menite, kaj bo prevagnilo? 

Od kar se spominjam, od kar imam svoje gospodinjstvo, vedno, ampak vedno sem imela kredite. Eden je bil poplačan, je že drugi izplaniran. In nikoli, ampak nikoli se ni zgodilo, da kakšen obrok ne bi plačala. Drugače nisi mogel priti do sobe, do bele tehnike, do... 

Rada imam solidno oblačilo, solidno kozmetiko (v mejah normale, seveda), rada imam vse lepo v gospodinjstvu, ampak, do vsega se obnašam s spoštovanjem, s šparanjem, čuvam stvari... Zakaj? Verjetno zato, ker sem vsako stvar sama kupila, za vsako stvar sem morala pretehtati bom to ali ono, od nikoder nikoli nisva dobila nobene pomoči, od nikogar nisva nič dobila v nasledstvo.

Ne bi razpredala o šparanju in o prihrankih..., moja mama je vedno rekla: "Lahko je s polno ritjo srat.", jaz bom pa vulgarna in rečem "Lahko je s tujim ku**em opletat po koprivah." 

Zunaj je lep dan, grem na dolg sprehod in na tržnico.

Pozdravček!

5. nov 2011 18:21

Zgornje se zelo lepo bere, meni se dogaja povsem enako.

Vsaka čast, da na gotovino kupite bivališče, poleg tega pa še vse ostale stvari ki sovpadajo zraven poleg položnic, vrtcev, oblačil, prevoza, in ostalih stroškov, ki so potrebni za človeku spodobno življenje.

Tale o koprivah mi je zelo na mestu.

5. nov 2011 18:57

Limnol, ampak ti si mi pa čedalje bolj všeč, prav res!

Dragička, enako razmišljaš kot jaz. Pa si vsem kreditom navkljub ena super punca.

Vsa čast pa Vanji in njej podobnim!

Kar se pa tiče nakupovanja: moja šibka točka je samo hrana. Imam pač rad dobro in kvalitetno. Kar se tiče oblačil, raje manj, pa tisto kvalitetno. Isto glede opreme v stanovanju, potovanj, ....

V vsakem primeru prevaga kvaliteta nad kvantiteto. Kaj mi bo deset parov čevljev, če jih ne nosim?

5. nov 2011 19:02

Tale o koprivah je zelo namestu, velja pa za obe strani. Pri drugih namreč takoj opazimo tisto, kar nam samim manjka, tistega drugega, kar bi mogoče prav tako morali, pa ne  -  pa ravno tako spada k različnosti, ki jo sicer zelo odobravamo, kadar gre nam v korist, pa malo manj, kadar moramo zategniti pas. Pač vsak investira tisto, kar ima, v tisto, kar se mu zdi pomembno.

5. nov 2011 21:46

Tole ni opravičevanje, ampak stvar je v tem, da se je v naši hiši delalo tako tudi takrat, ko smo bili študentska družina in smo morali vsak dinar 5x obrniti, preden smo karkoli kupili. In verjemite, študentska družina smo bili dolga leta.

Ob tem času mi je prijateljica enkrat jasno in glasno povedala, kako je njej najpomembneje, da je lepo oblečena. Seveda sem ostala brez besed, ker meni je bil bolj pomemben moj malček v vozičku. Par let kasneje, se je taista in zdaj že zaposlena, prikazala nenapovedana pred vrati našega novo kupljenega stanovanja. Ob kavi me je prosila za nekaj denarja, da se je lahko peljala iz Ljubljane domov k staršem. Nekaj mesecev kasneje sem jo morala spomniti, da mi mora posojen znesek vrniti. Kako ji gre danes, si lahko samo mislite.

Na živce mi gre, da si ljudje (tud v moji žlahti jih je nekaj) kupujejo sesalce za 2000 Evrov, ki si jih ne morejo privoščiti ali se vozijo z avti, ki presegajo nekajletne zaslužke. Pravijo, da so si to pač vedno želeli. HALO! Enkrat so me prav šokirano pogledali, ko sem, za časa dela v Švici, gladko odklonila Tupperweare posodo (ja, samo 1) za 50 mark, ker mi je bila odurno predraga. Pa vem, da so bili naši dohodki večji, kot od kolegice, ki mi je posodo ponujala. Ali pa to, da sodelavci in znanci mojih domačih nikakor niso mogli verjeti in dojeti, da v tistem času res nismo imeli avta. Namesto da bi se kot mnogi gastarbeiterji hršili s kaj vem kakim Benzom, sva denar lepo nalagala na bančni račun. Za tako velik nakup, kot je avto, enostavno nisva imela kristalno čiste podobe o prihodnosti. Ja, enim je lahko samo pogledat sliko in reči: Lahko tebi. Grrr.

5. nov 2011 22:01

Joj, imam kar malo slabo vest. Prav danes sem se malo "potolažila" in kupila nekaj, brez česar bi prav lepo živela.

Ampak sem tole temo prepozno prebrala. Pa saj jaz teorijo tudi obvladam, ampak ...

5. nov 2011 22:16

Jaz tudi! Edino bi dodal, da sem blazno usekan na kvaliteto, posebej pri avtomobilih: določim ceno ( nazadnje, pred petimi leti, ko sem kupoval je to bilo 300€v ) in kupim najboljše kaj se dobi za ta denar. Podobno postopam tudi pri drugih stvareh.