13. okt 2011 11:54
Draga syu,
vse, kar lahko naredimo, je, da povemo svoje mnenje.
Če brat hodi h guruju samo po psihično podporo, je OK - vse, samo da pomaga. Naj bo guru, vudu, polaganje rok, karkoli - če se bo zaradi tega lažje spopadal s svojo stisko, potem naj to počne na način, ki njemu najbolj ustreza.
Če je aranžma tak, da guruju lepo polaga denarce na mizo in zaradi tega odklanja zdravljenje, ki bi mu sicer lahko realno gledano rešilo ali vsaj omembe vredno podaljšalo življenje in izboljšalo kakovost življenja, je pa druga reč. Potem je pa to za moje pojme navaden kriminal (ne vem sicer, kako take reči opredeljuje zakon) in bi tvegala bratovo zamero.
Je pa še ena stvar. Če je brat dvignil roke od samega sebe, ali če je po razmisleku sam zase odločil, da je to pač njegova pot, boste težko kaj naredili. Navsezadnje mu kot odraslemu človeku tudi morate priznati pravico, da odloča o svojem življenju in svoji usodi. Podobno zgodbo poznam iz naše družine in vem, kako težko je kaj takega gledati, vendar se bojim, da se ne da narediti kaj veliko. Poskusite se pogovoriti tudi z zdravnikom, ki ga zdravi, povprašajte pri najbližjem društvu za boj proti raku, tam so ljudje, ki so veliko dali skozi in poznajo marsikoga in marsikaj. Nekdo, ki ima sam podobno izkušnjo, bo tudi bratu mogoče lažje prišel do živega. Ali vam bo pa vsaj lažje razložil, kaj brat doživlja, da boste mogoče tudi njega lažje razumeli.
Dokler smo zdravi, smo vsi po vrsti trdno prepričani, da sami zase že vemo, kaj nam je narediti in kaj bi naredili, če bi..... kar koli pač že. Ampak v praksi je že tako, da NIKOLI ne veš, kako boš sam reagiral, ko se boš znašel v resnično kritični situaciji, v kateri nisi bil še nikoli - in tiste stvari, ki so ti bile sicer kristalno jasne in za katere bi dal roko v ogenj, da "če bi bilo tako, bi pa jaz naredil to in to", nenadoma od blizu zgledajo popolnoma drugačne.
Kakor koli obrneš, končno odločitev bo sprejel brat.
Lep pozdrav
Sonja