Otrok in učenje angleščine - pridobitev ali odvzem svobode?

28. sep 2011 12:32

JV od EU gre to takole:

Mož pride domov in vpraša: "Gde su deca?"

Žena: "Na engleskom."

Mož na to: "OK, where are the children?"

28. sep 2011 12:42

Naš malček je star dve leti in pol!Izredno samostojen otrok. lahko rečem,da tudi zelo dojemljiv (no če česa ne bo hotel naredit to enostavno presliši)!Ampak oprostite,da bi on sedel 45 minut za mizo in poslušal nekoga,ki nekaj govori in se pred njim razteguje pa ne bo šlo!Pa naj si gre to za lutkovno predstavo,angleščino,....Mislim ,da mlajši otroci res ne morejo bit skoncentrirani na neko dejanje toliko časa!Se pa da zelo veliko naučit ob vsakodnevnih dejavnostih.Moj partner je po rodu nemec z otrokom se zelo veliko pogovarja v nemščini!

Naprimer:zjutraj ko se oblačita. v roki drži hlače mu jih poda in reče:" obleci si hlače",... tako njun pogovor skozi cel dan poteka!On mu včasih tudi odgovori v nemškem jeziku.Ne želimo pa ga v kalupirat in mu že v rani mladosti z vsemi ideali tega stoletja pokvariti otroštva!Otroci naj imajo nekaj tudi od otroštva in rasposajenega brezbrižnega tekanja,nočravosti,... Vse prehitro bojo odrasli in naloženo jim bo ogromno obveznosti! Tako delujemo tudi na drugih področjih, on pripravi mizo (to sicer traja zelo dolgo in nešteto kozarcev in krožnikov se je že razbilo ampak kaj zato).Dejavnosti pa smo uvedli sami. ob četrtkih hodi z očkom in otroci na igrišče kjer špilajo nogomet, v petek imamo vesele petke takrat največkrat ne gre v vrtec ( gremo se kopat,peljemo se z vlakom,gremo v mesto na sladoled z avtobusom, greva na obisk v dom starejših občanov,... )V soboto, z mano peče pecivo!Vsak večer tudi z mano kuha večerjo!Sesanje je pa itak čist njegova domena. bog ne daj da bi jaz sesala. se tako skrega!

  Mislim ,da je pri vsaki stvari treba meja zdravega razuma nobena skrajnost ni zdrava!Nekaj minut nekaj besed je čisto dovol za mlaše otroke in verjemite, da v njihovih glavicah kar veliko ostane!

28. sep 2011 12:54

Super! Mislim, da bi si morali vesele petke (ali kakšne druge dni) organizirati vsi, tudi odrasli sami, če nimajo otrok

28. sep 2011 13:38

Imam sinčka, ki bo konec leta star 4 leta in na roditeljskem sestanku v vrtcu sem izvedela za aktivnosti v tem šolskem letu. Ponujena je telovadba, ki jo izvaja absolvent fakultete za šport (moj mož je absolutno proti, ker smatra, da to ni dovolj strokovno vodenje), učenje jezikov, karate (pa lepo piše na plakatu, da je za 5 letnike), plesni tečaj, vikend na kmetiji, poletni tabor..

Vse lepo in prav, če ne bi imela že dveh skoraj odraslih hčerk in izkušenj.

Sem mnenja, da vsi otroci niso enako zreli za dejavnosti. Naš je intelektualno zelo bister fant, hitro se uči, hitro dojema in ima izreden spomin. Igračke mu stojijo v kotu, ker ga zanimajo električni kabli, sesalec, fen, i-pad, knjige, risanje, sestavljanje, razstavljanje predmetov. Predvsem pa se veliko pogovarja, vse ima pod nadzorom. Vendar je čustveno zelo občutljiv fant in potrebuje ogromno gibanja (bodisi ples ob glasbi, tek, igranje z žogo, hojo, kolo), da je vsaj malo utrujen. Gleda tudi oddaje v tujih jezikih, ponavlja besede, predvsem imaš občutek, da vse razume. Ampak težko sedi eno uro pri miru, pa čeprav je risanka, ki jo razume.

Ampak, ko se je treba oblečt, jest, tu pa traja in traja. Počasi, hoče svoj mir.

Ko je v vrtcu pride domov tako utrujen, tečen, žejen, da rabi vsaj eno uro, da pride k sebi. Pa ga običajno dvignemo okoli 15 ure. Ne znam si ga predstavljati na tečaju tujih jezikov, čeprav vem, da je dovolj bister za osvajanje novih stvari.  Bolj pomembno mi je, da se sprosti, telesno giblje, igra, kar je za njegovo starost najbolj pomembno. In tu se res trudimo, da izkoristimo maksimalni čas na zraku. Naj bo deležen maksimalne pozornosti, ki mu jo kot starša lahko nudiva.

Zanj menim, da je prezgodaj za učenje tujih jezikov, kar menim tudi za spomladni tabor na kmetiji. Enostavno to sodi šele v predšolsko obdobje ali v šolo. Mene ne bo nihče prepričal, da je to primerno za tako majhne otroke.  Še mal pa bodo z plenicami hodili na tečaje in tabore. Naj bo vse ob pravem času in primerni zrelosti otroka. To pa vsak starš najbolj presodi.

28. sep 2011 13:43

ne posiljujte malih otrok, niti osnovnošolskih z nepotrebnimi dodatnimi obveznostmi. razen če so sami silno zagreti.

moja sinova sta se kot predšolska sama od sebe naučila nemščino iz nemško sinhroniziranih risank, angleščino pa izpilila malo kasneje s pomočjo drugih medijev. na splošni gimnaziji nimata nobenih problemov, učita se skoraj NIČ.

otrokom samo dovolite, da imajo odprita okna v svet... in bodo sami od sebe nase vlekli znanje, na način in z doziranjem, ki je njim ljubo in pisano na kožo.

kastrolca

28. sep 2011 14:06

Samo dodatno pojasnilo: v mariborskih vrtcih so nemščino začeli učiti pet let stare otroke in ne mlajših, skozi igro in dva krat po pol ure tedensko (pa če je bilo zabavno so to igro malo podaljšali...). To zame ni nikakršna prisila.

Mulc je doma že prej gledal pretežno nemške risanke in potem, ko se je v vrtcu začel učiti, je bilo vse samo še lažje,  pri šestih letih je že tekoče govoril nemščino, za prvi mednarodni izpit pa je moral eno leto čakati, da je bil dovolj star, da ga je lahko opravil (in ga je pri 14 naredil z 99 od stotih možnih točk). Brez ene ure dodatnega učenja doma, vse je opravil ob koncu osnovne šole, s tem da je dva krat na teden hodil na tečaj. No, res pa je, da je za ta jezik izredno nadarjen, očitno, saj je potem tudi študiral prevajanje in tolmačenje.

28. sep 2011 14:41

Eno je sposobnost otrok za učenje tujih jezikov, ki je v primerjavi z našimi odraslimi možgani neizmerna (in mlajši je otrok, boljša je), drugo pa je, na kak način se otroci učijo. Da otroci niso nikoli premajhni za učenje tujih jezikov, si je zelo lahko ogledati v večjezičnih družinah, kjer malčki pri treh letih tekoče govorijo v dveh ali celo treh jezikih. Zato čakati, da bo otrok dovolj star za tuje jezike, nima smisla. AMPAK: nekaj povsem drugega pa je, kako se učenja tujega jezika lotimo. Glavno vprašanje je seveda, če ima otrok sploh interes in kakoje motiviran: ene stvar pritegne, drugih pa ne, tako kot so eni bolj za šport, drugi bolj za tehniko, tretji bi cele dneve risali itd, pa to nima nobene zveze z njihovo bistrostjo (ker za svoje otroke tako ali tako vsi starši mislijo, da so izjemno bistri - kar poglejte par zapisov zgoraj, pa s tem ni nič narobe: tako preprosto je, k sreči). Če otrok sam ne pokaže zanimanja, potem ne bo nič in vsako siljenje naredi več škode kot koristi. Igralne ure tujega jezika, integrirane v redni program vrtcev, so zelo dobra rešitev in uporabna za vse, da bi pa vrtičkarje vsako popoldne vlačili naokoli po dodatnih dejavnostih, se mi zdi pa nočna mora. Otrok mora za vsako stvar dozoreti, tudi za prevzemanje obveznosti. Škoda, ampak velikokrat so največji problem otrok prav starši.

28. sep 2011 16:08

Mamamia, meni se zdi, da se kar malo preveč opravičuješ drugim, ker si dopustila, da sta se tvoja učila tujih jezikov.

Za začetek toliko: V mojem malem mistu, ko sem odraščala, razen glasbene šole in krožkov na šoli, ni bilo kaj prida dejavnosti. Kljub temu, sem pela pri pevskem zboru in hodila na gimnastiko, igrala košarko in enkrat so me spravili v rokometni krožek. Vse ob šoli, vse sem popolnoma sama izbrala (no, mogoče ne rokomet, v tega me je potisnila toršica), a ne pri petih letih ali prej.

Bolj pomembno kot vožnja 5 letnika na tečaj tujega jezika je aktivnost staršev. Ti morajo biti zgled in jih enostavno mora zanimati vse naokoli. Oboževati je treba kače in pajke, čeprav imaš fobijo, pogumno je treba pogledati z najvišjega razglednega stolpa, čeprav se ti kolena šibijo od strahu. Igrati je treba premnoge igre ter opazovati in opaziti, kaj je otroku všeč in ga vzpodbujati v tisto smer. Nič ni hujšega kot starši, ki otroke forsirajo v jezike, glasbo ali šport, če otrokom mogoče to ne leži. Niso vsi enako nadarjeni za jezike, risanje ali glasbo.

Seveda, ko otroci izberejo nekaj, jim je treba pomagati prebroditi občutek, da je nekaj pretežko. Tako se naučijo vztrajanja. No, mojemu mulcu pri osmih letih nisva pustili vreči v kot sposojene kitare po prvi vežbi. Vsakokrat, ko se je naučil novega prijema, sva mu taktično rekla, da lahko neha kadar hoče. Seveda je bil njegov odgovor takrat vedno ne. :) Čez pol leta si je zaželel kitaro, ki jo je sam izbral in igral nadaljna 4 leta.

Dejstvo je, da starši redko naredimo vse prav, pa če se še tako trudimo. Eni otroci se bodo pritoževali, da so jih preveč silili, drugi, da premalo. No, moje dete je večkrat slišalo, da če smo kaj groznega storili (v smislu: ga prisilili ali ne nudili dovolj), naj gre k Oprah in se izpove vseh svojih frustracij na njenem stolčku. Te potrebe sicer nima, nama je pa rekel, da mu je žal, da se nismo skoraj nič pogovarjali o svetovnih financah in ekonomiji, kamor so ga konec koncev zanesli njegovi interesi.

Tisti, ki pravijo, da njihovi otroci silijo v določene aktivnosti pri treh ali celo petih letih, so, excuse my language...full of bull sh*t.

28. sep 2011 16:20

Eh, vanja, nič se ne opaavičujem, samo pojasnjujem, ker nekateri očitno mislijo, da smo dva in pol letne otroke maltretirali z  učenjem nemščine tako, da so morali sedeti pri miru kakšno uro, učiteljica jim je pa v glavo vtepala besede ...

Itak, da so nenadomestjive učne ure po akvarjihih, gozdovih, razglednih stolpih, pasjih šolah, gasilskih vajah, teniških igriščih,v peskovniku ali bližnjem potoku  ... Samo za to pa si je treba vzeti čas, kar je seveda včasih težje kot otroka odpeljat na kak tečaj, samo da se pridobi čas za kaj drugega.

Za tole Mb izkušnjo z zgodnjim učenjem jezika v vrtcu si takratna županja Magdalena Tovornik (to je bil tudi njena zamisel) zasluži eno veliko priznanje.

28. sep 2011 16:29

Včasih so lahko starši še tako brihtni, pa jih bo mali nadebudnež tako krasno okol prinesel, kako ga nekaj zanima in da si to tanartabolj na svetu želi...

..samo zato, ker na tisti tečaj hodi punčka iz 5.nadstropja ali pa fantič, ki si je zjutraj pobarval irokezo na blond

/ "Okej, dej povej, a misliš res hodit na tapata tečaj?"

"Jaaaaaa....!!!!"

"V redu, sam da si ne boš pol premislil/a??!!"

"Neeeee...!!!!"

"Res?"

"Jaaaaaaaa..."

"Čist zares?"

"Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa..."/

Ja, sej vem da vi in vaši niste in niso taki.

To se je zgodilo pri naši sestrični

Mygrace