12. sep 2011 21:53
Vračala sem se s kosila s prijateljico, s katero se dobivava vsake toliko.Na dovozni poti me je čakal oče, s tistim izrazom nekaj-se-je-zgodilo-moram-takoj-povedati.
Ko sem ga pozdravila, je rekel, da so napadli Ameriko. " Kdo, a Rusi?" ( jasno, da mi je najprej to prišlo na misel, ker sem ob misli na tak spopad odraščala)." Ne vejo še kdo." " A Marsovci?" ( preveč gledam filme). " Se rušijo stolpnice v Nevjorku," de.
Po več stopnic sem preskočila, da sem videla na TV, kako so se preživeli držali za okna in mahali na pomoč.
Vedela sem, da bo hudič, ker Američani vedno pretiravajo v odgovoru.
Moj spomin na 11. september je groza in nemoč, ko sem videla, kako so nič krivi ljudje padali v globino.
Simbolično. Lahko si najpvplivnejši, reveži ti lahko z dobro organizacijo kadakoli podkurijo pod ritjo. Ob tem pa padajo (v globino ljudje ), ki s politiko nimajo nič.
Do smrti bom nosila pa bom v sebi grozo, ko sem videla taborišča in tistega taboriščnika iz Omarske.
" Kud narodna vojska prodje, srečna če se zemlja zvat!"
F r i n a