Spomin na 11. september 2001

11. sep 2011 19:55

Vendelina jr. o civilnih žrtvah v Iraku in Afganistanu se strinjam s tabo. Ravno danes sem o tem debatirala z starši. Mi gre na živce kako američani povdarjajo samo koliko njihovih civilistov je umrlo in kako so bogi, ne govorijo pa o številu civilistov, ki so jih oni ubili. Ne govorijo o številu očetov, mam in otrok, ki so jih oni ubili. Ta 11. september je zelo dvoličen. 

12. sep 2011 15:20

Tudi jaz sem bila v službi, ko je pet čez tri pozvonil telefon in mi je sin ves paničen vpil vanj, da se je en avion zaletel v WTC. No, kmalu ni bilo več dileme, zakaj se je zaletel. Ko sem prišla domov, sem vse popoldne preživela na telefonu, ki pa je deloval kot zaseden, v resnici pa so bile linije pretgane. Osebno me je zelo pretreslo, saj je sinova družinica živela kakšne tri kilometre stran od tega prizorišča. Pa tudi kasneje, ko smo jih obiskali, je bilo grozno, Američani niso mogli dojeti, da se jim je to res zgodilo. Eno so navadni ljudje, ki so to preživljali, ljudje, kot jaz in ti, mi navadni ljudje pač. Drugo pa je politika, s katero se tudi sama ne morem strinjati.Še zdaj sem močno pod vtisom dokumentarca o vojni v Iraku, ki ga je pred kratkim vrtela nacionalka. Škoda, da je bil pozno zvečer, ko so delovni ljudje že spali. Mogoče pa bolje, saj človek ne more verjeti, kaj človek lahko stori sočloveku. 

12. sep 2011 15:43

Naor, če v čem, se strinjam s tabo tem, da v takih zgodovinskh momentih nastradajo navadni ljudje. To, da se pa take  stvari dogajajo - od Auswitza do pokola na tržnici v Sarajevu in Srebrenici, omogočamo ravno mi, navadni in brezbrižni ljudje kot jaz in ti.

Se še spomniš, kje si bila 5. februarja 1994 ?

Meni je šlo včeraj zvečer tudi na jok. Sem  že n-tič gledala film Polja smrti.

12. sep 2011 15:48

Tako kot verjetno večina sem bila v službi. Dogodek sam je bil grozen, posledice ameriškega maščevanja pa še bolj. Strinjam se, da so žrtve, ki so jih pokopale tone betona in železja, neverjetno zlorabljene. Najbolj tragično pa je, da konca tega maščevanja ni in ni videti.

12. sep 2011 15:57

nola, jaz nisem brezbrižna! Vsak trenutek sem pripravljena podpisati, klikniti, ... da naj se agresije zabožjovoljo takoj prenehajo. Ampak, kdo me bo poslušal??

O pokolih v Kambodži sem tako kot večina prebivalcev sveta izvedela nekaj let po tistem, ko se je genocid dogajal. Tako kot naši stari starši niso vedeli, kaj se dogaja po koncentracijskih taboriščih. Je pa res žalostno, da naši (in vsi ostali) politiki podpirajo "boj proti terorizmu".

12. sep 2011 16:06

Jaz pa se  bolj nagibam teoriji zarote. Menda je 40% Američanov, ki sami v to verjamejo. Ta paranoidna politika ZDA in vojna, ki so jo napovedali teorizmu zatem  (halo, kako lahko napoveš vojno tako neoprijemljivi stvari, kot je terorizem?). No, v glavnem, klika, ki vodi ta svet ima druge interese in jim ni škoda pobijati nedolžnih ljudi za dosego svojih ciljev. Žal mi je za smrt vsakega nedolžnega bitja, ne glede na to, od kod prihaja. Res pa je, da so me zgodbe bližje nas (Srebrenica) še  bolj pretresle.

12. sep 2011 16:36

Dogodkov leta 1994 ne morem komentirati saj sem bila takrat stara 3 leta, tako kot se mnogi ne bodo spominjali in jim ne bo veliko pomenil 11.9.2001. 

12. sep 2011 16:49

Saj ne gre, da bi človek komentiral posamezne dogodke, temveč, da se ves čas, kar svet stoji, dogajajo grozljive stvari, ker nekaj posameznikov, ki so na oblasti krojijo usodo narodov.

Hudo je, da je prisotno toliko trpljenja, mučenja, umiranja, groze in strahu, pa temu ni videti konca. Mene se stvari dotaknejo, ne glede na katerem koncu sveta se dogajajo. Hudo je gledati trpljenje otrok in starejših, a tudi mladim ni lažje trpeti, tako da...

zeta

12. sep 2011 18:24

Sonci, zdaj in tukaj se dogaja marsikaj. Klikni, pa bo spet vse v redu.

12. sep 2011 21:53

Vračala sem se s kosila s prijateljico, s katero se dobivava vsake toliko.Na dovozni poti me je čakal oče, s tistim izrazom nekaj-se-je-zgodilo-moram-takoj-povedati.

Ko sem ga pozdravila, je rekel, da so napadli Ameriko. " Kdo, a Rusi?" ( jasno, da mi je najprej to prišlo na misel, ker sem ob misli na tak spopad odraščala)." Ne vejo še kdo." " A Marsovci?" ( preveč gledam filme). " Se rušijo stolpnice v Nevjorku," de.

Po več stopnic sem preskočila, da sem videla na TV, kako so se preživeli držali za okna in mahali na pomoč.

Vedela sem, da bo hudič, ker Američani vedno pretiravajo v odgovoru.

Moj spomin na 11. september je groza in nemoč, ko sem videla, kako so nič krivi ljudje padali v globino.

Simbolično. Lahko si najpvplivnejši, reveži ti lahko z dobro organizacijo kadakoli podkurijo pod ritjo. Ob tem pa padajo (v globino ljudje ), ki s politiko nimajo nič.

Do smrti bom nosila pa bom v sebi grozo, ko sem videla taborišča in tistega taboriščnika iz Omarske.

" Kud narodna vojska prodje, srečna če se zemlja zvat!"