Spomin na 11. september 2001

Kot veste letos mineva že 10 let od terorističnega napada na dvojčka v ZDA. Zanima me kakšni so vaši spomini na dogodek? Se tudi vi točno spomnite kako in kdaj ste za dogodke izvedeli?

Temo je spremenil(a) tamalaursa dne 11. sep 2011 20:35

11. sep 2011 14:48

Jaz sem bila v šoli, ko se je začela novica panično širiti. Še zdaj se mi zdi kot nemogoč dogodek, pa žal ni.

11. sep 2011 15:06

Ja, točno se spomnim, kdaj in kako sem zvedela za dogodek. Mislim, da imamo 11. septembra vsepovsod okoli nas veliko preveč, sploh glede na to, kaj vse se je dogajalo tistih 9 let in 364 dni po njem (in se bo žal še naprej). Če se ob vsej tragičnosti da iz vsega potegniti kaka korist, bi rekla, da bi si bilo zelo dobro večkrat priklicati v spomin, kako zelo relativno je vse; kako zelo lahkotno je početi stvari, ki jih drugi nikakor ne smejo početi; kam vse te lahko pripelje, če slepo brez lastne pameti verjameš vsemu, kar ti natvezijo, sploh, če se pri tem sklicujejo na višje sile, višje cilje in višje interese; kako preprosto so ljudje pripravljeni eno zaslepljenost zamenjati z drugo. Pa, seveda, da se vse na tem svetu plača, tako ali drugače, samo da so ta bremena običajno razporejena povsem nesorazmerno in nepravično.

V tem, se mi zdi, je tragika 11. septembra enaka kot pri veliki večini vseh vojn, ki so se zadnje čase bojevale pred našim pragom in malo dalje stran: nobena ni rešila problemov, zaradi katerih je do nje prišlo. In nihče od tistih, ki so jih zakuhali, se ni iz njih naučil nič.

11. sep 2011 15:10

Jaz sem bila pa doma. Spomnim se, da je bil zelo lep dan, bili smo ravno po kosilu. Poklical nas je stric in nam rekel naj prižgemo televizijo da se v Ameriki nekaj groznega dogaja. Takrat se same razsežnosti dogodka niti nisem dobro zavedala, saj sem bila stara 10 let. Letos pa sem se v to temo nekoliko bolj poglobila in se prav zaprav začela zavedati razsežnosti in groze. Trenutno spremljam proslavo iz New Yorka, in jokam zraven.

11. sep 2011 15:19

Jaz ne jokam ob takih proslavah.Tudi ni nihče jokal, ko so Američani pobijali v Iraku in Rusi začeli, Američani pa nadaljevali, v Afganistanu. Vse to je dvosmerna cesta.

Se pa spomim, kao je bilo pred deseteimi leti. Šla sem iz službe, pa je kolega rekel, da je eden od dvojčkova pdel in da še ne vedo, ali je bila nesreča ali teroristični napad. Sem šla domov in samo še videla, kako se je letalo zaletelo še v drugi dvojček.

Se strinjam z limnol. Nikakršni napadi ne rešijo problemov, zaradi katerih se zgodijo. Posledice pa čutimo vsi.

Ja, 11. september bi moral biti opozorilo, pa se bojim, da so ga zlorabili. In ga še zlorabljajo.

Mamamia

11. sep 2011 15:25

S tem da so gla zlorabili in da ga še zlorabljajo se strinjam ja. Je bil nekako izgovor in je še vedno za vse napade. 

11. sep 2011 16:24

To je pa druga plat življenja na tem svetu, ki se v taki ali drugačni obliki odvija ves čas, pa marsikatero grozoto enostavno preslišimo in  spregledamo, ker se dogaja daleč od nas. Še živ je spomin, kako smo spremljali takratne dogodke, ki so verjamem, vsakogar globko pretresli. Predstavljati si grozo ljudi, ujetih v stolpnicah in se zavedati, da ni izhoda...

Sem se ob tej priliki spomnila vseh, ki so se takrat nahajali v prostorih dvojčkov, Pentagona, v letalih,  pa pred več kot 100 leti na Titaniku, pa  tiste nemočne, ki so zaprti v Guantanami, pa še mnogih drugih. Tudi tistih, ki so ostali in žalujejo za najbližjimi.

zeta

11. sep 2011 17:47

Tragično, res, a le bežno se spomnim, kako sem za to zvedela, bolj mi je živo ostal občutek nemoči nekaj dni po tem dogodku.

Meni je bil mejnik v dojemanju človeške grozote napad na sarajevsko tržnico, 5. februarja 1994, ta dan pa še izbrskam iz mojega "arhiva".

lp

11. sep 2011 19:04

Dobili so tisto, kar sejejo že od 2. vojne dalje vse naokrog. Žal so to veselo pograbili za še hujšo destrukcijo, kar je v sovpregi z Reaganovim neoliberalizmom povzročilo najhujši gospodarsko-politični zlom po črnem petku leta 1929. Izgleda, da smo preveč neumni, da bi se bili sposobni česa naučit iz lastne zgodovine ...

11. sep 2011 19:39

Bila sem v službi in razmišljala o enem darilu za rojstni dan. Nekaj čez tri me je klicala kolegica in dramatično napovedovala, kaj da se je zgodilo. Potem sem šla ob štirih iz službe in zraven izhoda je kafič in tam je bil velik ekran in smo potem gledali CNN.

V zadnjih desetih letih sem n-krat povedala vsakomur, ki je tragedijo 9/11 opisoval kot edinstveno in najbolj strašljivo stvar v zgodovini....servirala, da je več ljudi umrlo v Srebrenici v slabem tednu pobijanja.

Da o številku civilnih žrtev v Iraku, Afganistanu ne bi dodajali. A kdo ve, koliko je pa teh? A ob tem pa kdo tule bridko joka? Težko verjamem. In to, koliko otrok je danes zaradi lakote umrlo v Somaliji. A za te pa kdo joče ta trenutek na forumu?

Meni je grozna do odiozna ta ameriška sposobnost mediziranja in forsiranja enih smrti ki da so kao bolj strašne zgolj zato, ker so se zgodile bolj blizu kamer in bolj blizu belega sveta, kjer se take stvari kao ne bi smele dogajati. Ker "take stvari" so za na jug in vzhod, skratka daleč od lepega zahodnega in belega. Ker s takim pristopom predvsem zelo zlorabljajo tragedije tistih, ki so 11. septembra umrli. Ki bi morali vendarle počivati v miru, pa s takim pristopom ne morejo.

11. sep 2011 19:44

Tudi jaz se spomnim, bilo je nekaj dni pred zadnjim izpitom za 2. letnik, tako me je ganilo, da sem spremljala vse novice, vse dni, temu primerno pa mi je izpit ostal za neslednje leto...

In vsi sogovorniki pri današnjem TV klubu so mi bili všeč in so povzeli moje misli 10 let po tem dogodku.

Mateja