Pa kaj je s temi vijoličnimi?

30. avg 2011 19:41

Jupi, samo, če ne zmagamo mi, te bom pol nabutala. 

Komot - you're welcome anytime!

30. avg 2011 20:43

"čik fajt" ok deal!

31. avg 2011 9:22

Jaz se rolam ob tisti zzakovi paraleli. Rofl.

Ker to je tisto: veselje ljudi ob športni prireditvi na eni strani in vse tisto, kar se naučijo športniki v času svoje kariere (pozitivnost, delo, disciplina, solidarnost) - to je tisto, kar nam daje šport. Pa je vseeno, ali je to smučarski praznik na Pohorju, Kranjski Gori, Planici, ali je to nogomet v Stožicah ali Ljudskem vrtu ali Nou Campu..... Gre za dogodke, ki bi morali biti veseli. Kamor bi šla familija, kamor bi šli frendi, frendice, pari, skupina. Kjer bi se družili z znanimi in neznanimi in bi bilo fino. Ker ljudje se, vsej tehniki navkljuv, še vedno radi družimo v živo. In bi šli tja brez strahu, da bo kak stol priletel nanje, da jih bo kdo obmetaval s petardami in da bo relativno majhna verjetnost, da bodo na vsakem koraku srečevali obupno opite ljudi. Kjer bi vsi stiskali pesti, skakali v zrak ob golih, koših, najboljših časih, največji razdalji in da bi bile to prireditve, na katerih bi se policisti in varnostniki skoraj dolgočasili.

31. avg 2011 11:03

Ej, Vendelina, tole si pa tako lepo napisala

Sama sebe imam za človeka, ki se v življenju prej drži malo stran od "črede" kot obratno. Ampak ob športnih prireditvah, glasbenih koncertih in podobnih množičnih dogodkih, kjer je prisotno pričakovanje, pozitivna čustva, vzhičenost, ganjenost in vse, kar gre tu zaven, postanem ovčka, ki z največjim veseljem cepetam od navdušenja v ritmu cele "čredice". Takrat se v meni nekaj obrne in zame ni večjega užitka, kot je tisti, ko se moj glas ob petju nekega refrena ali vzklikanju športnikom pomeša s tisočerimi glasovi, ki počnejo isto, z nasmehom in solzami sreče na obrazu

En spomin na leto 2004, ko so potekale olimpijske igre v Grčiji. Konec avgusta je bil in s prijateljico sva se vračali iz tedenskega "dekliškega" dopusta na Južnem otoku v J Dalmaciji. Trajekt z otoka prispe v Split že zjutraj in zato sva imeli ves dan časa do naslednjega trajekta, ki naju bo odpeljal proti domu. V zraku je je bilo že dopoldan čutiti veselo pričakovanje, gostinci so pripravljali velike TV zaslone, večina pogovorov se je vrtela okrog popoldanske finalne tekme moških rokometnih reprezentanc. Za zlato sta se borili hrvaška in nemška reprezentanca in midve sva bili tam, med tisoči domačimi navijači! Ogled tiste finalne tekme na splitski rivi, polni ljudi, ki so, tako kot midve z navdušenjem spremljali vsako potezo svojega moštva, dihanje s to množico, nagneteno pred stotimi ekrani - to je zame še vedno eden najlepših dopustniških spominov. Pa trenutek, ko se je tekma končala, ko so iz vseh kotov in kotičkov zavihrale zastave, solze v očeh in objemi popolnih neznancev. Zlata medalja je naša! Počutila sem se tako, kot bi zmagali "moji", prav zares! Pa trenutek, ko je v splitsko luko prispel trajekt iz Dubrovnika, kjer je množica potnikov med plovbo gledala tekmo in so ob prihodu v pristanišče vsi vzklikali s palube "Croatia, Croatia, Hrvatska, Hrvatska ...", mahali z zastavami in skakali od navdušenja. Vsi smo bili del tega slavja, domačini, turisti, kdorkoli se je znašel v tej množici, ni mogel ostati ravnodušen (no, ja, za Nemce nisem čisto prepričana). Evo, še zdaj, ko to pišem, mi gredo kar dlake pokonci

No, zaradi tega imam rada športne dogodke in zaradi tega sem tudi sama zelo žalostna, če se ti, namesto v veselje sprevržejo v nasilje ... Tisto, kar počnejo nekateri člani navijaških skupin in še vsi "priveski", ki jim sledijo, je vredno skrajnega obsojanja. Sramotno je, da "v imenu podpore klubu" delajo taistemu klubu (in seveda organizatorjem ter ostalim obiskovalcem) ogromno moralno in materialno škodo - in to je nedopustno.

1. sep 2011 22:47

Priznam,da mi nogomet  ni izmed vseh športov glavni,še zdaleč ne.Ampak vsak šport ima nekaj svojega.Tako navijam vedno za naše v bilokaterem športu.No na ravni države za vse naše športnike, ker nemalokrat se mi orosijo oči. Na lokalni ravni pa pač Maribor.Edino ne razumem razbijaštva,veseli se a ne delaj škodo nikomur.

Veselim se uspehov vseh naših športnikov,ma tudi modrice sem imela na roki,ker sem od veselja udarila po okviru vrat. Ampak se pa sramujem ob izgredih naših viol.Upam tudi, da jih bodo naučili že enkrat navijanja,ne uničevanja.A ni lepo,ko skupaj navijamo,pojemo, kričimo,jočemo,brez škode.

2. sep 2011 0:38

Meni je še najbolj všeč Dragičkin komentar.  Kar se mene tiče lahko velja za katerekoli športe. Mi gremo raje na sprehod okoli jezera in potem pogledamo kak film.

Moje dete je prav tako igralo nogomet, skakanje v vodo, namizni tenis in tenis ter plavanje. Te aktivnosti smo neavdušeno podpirali, ker so dobra šola za team building in krasna lekcija, kako sprejeti zmage in preživeti poraze.

Vanja

2. sep 2011 7:43

Res ne razumem, zakaj ne bi nekoga smel zanimati nogomet, drugega poznavanje vsake travice, tretjega "v nulo" pospravljeno (njegovo, seveda) stanovanje, četrtega pa nekaj četrtega itd.....itd......stopettisočega pa salsa. No, pa se spet najde kdo, ki ga zanima kvačkanje, pa naslednjega košarka, pa naslednjega šport v celoti,......in ne razumem, zakaj bi prvi ne razumel, zakaj drugega zanima prav vsaka travica, tretjega .......

Saj je ja menda čar v tem, da se s somišljeniki pogovarjamo o tem, kar nas druži, z "nesomišljeniki" pa o tem, kaj koga veseli, zanima in si s tem širimo obzorja. Morda celo najdemo še nekja, kar nas zanima ali pa smo vsaj očarani nad tem, kako nekdo z žarom govori o svojih veseljih.

Samo - vedno velja: moja svoboda se konča na mejah svobode drugega. Če to upoštevamo, je vse OK. Kajneda?

2. sep 2011 17:07

Oh, saj to svobodo, kot jo opisuješ jaz čisto lepo sprejmem. Namesto, da bi se pridružila kričečim ob kaki tekmi, počnem kaj drugega.

Samo do sedaj še nisem slišala, da bi se kaki "vrhunski" ljubitelji poznavanja vsake travice ali čiščenja stanovanja do smrti pretepali.

2. sep 2011 20:03

Z zadnjim Vanjinim stavkom se pa še kako strinjam. Zakaj se je treba pretepati, uničevati skupno lastnino, ogrožati svoje, predvsem pa tuje zdravje? To ni več podobno športu, ampak je huliganstvo najhujše oblike. In končno, vsi policaji in varnostniki in vse osebje, ki sodeluje v ozadju, ne nazadnje pa tudi vsa škoda, ki nastane gre tudi iz mojega, tvojega, našega žepa. 

2. sep 2011 20:52

No, menda vama je ja jasno, da se ljubitelji nogometa ne pretepajo, ne razbijajo. Menda vama je ja jasno, kdo so "navijači".