23. avg 2012 11:13
No, pa grem tole dokončat:
Ogledam si torej tisto rastlino s kvadratnim korenom, izkoristim čas, ko me stopnice peljejo v hrib. Na vrhu stopnic je muzej katalonske umetnosti ( ali nekaj podobnega ) odločim se to pustit za drugič, in grem naprej. Pridem do olimpijskega stadiona:
Zravn se izobražujejo katalonski fiziki:
Xxx
Mal mi je čudno, da ni nikjer videti, da izobražujejo matematike in kemike, pa kaj vem, druga država drugi običaji 
.
Olimpijski stadion:
In:
Malo naprej pa olimpijski muzej :
Spet mal naprej žičnica za na vrh hriba, kjer je grad in nekakšn vojaški muzej:
Zunaj je videti obetavno: top
Kaže, da se tudi muhere zanimajo za kanone:
Park spodaj:
Tako kot sem povedal: ko jaz pridem, nobeden vojaški muzej ne dela. Kaj pa čem, ura je že velik, navzdol pa ne bom plačal žičnice, grem peš, še zadenem neko bližnjico in sem dol kot bi mignil, plaza Espanja tudi ni daleč. Odločim se, da grem peš tudi do plaza Sants, kjer je avtobusna postaja, saj niti ni daleč. Avtobus gre ob enajstih zvečer, počakam do desetih, vzamem prtljago in se grem pozanimat, a je z avtobusom tako kot mora bit. Vprašam za avtobus za Ljubljano ( ko me čudno gleda, vprašam za Budimpešto ), ona pa traži vozovnico, ji dam, ona pravi, to ni vozovnica, vozovnico mi dajte. Resda, vsi imajo neke vozovnice v barvah, tiskane, moja, s ljubljanska avtobusne postaje, tak ozek košček papirja, sprintan na nekom strojčku za vozovnice. Gor je žig Ljubljanske postaje in žig postaje v Barceloni, ko sem rezerviral datum povratka. Po mojem zatrjevanju, da je to vozovnica, ona gre v eno pisarno, čez nekaj minut se vrne in mi zmagoslavno potrdi: ja je vozovnica in je veljavna. Da mi dve nalepki ( tolk sem potreboval ) za prtljago in pove, da bo avtobus prišel na peron 1.
Avtobus pride, s rumunsko govorečim osebjem. Oddam prtljago, se vsedem na svoj sedež, po nekaj minutah, pride še ena muhera, na sedež zravn. Ugotovimo, da ne zna nič angleško, pa sva bila skos tiho ( no, itak je bila noč, in smo spali, kolikor se je dalo, kajti avtobus se je tudi ponoči eno trikrat ustavil. Zjutraj ugotovim, da babnica zraven govori špansko in bi celo rekel, zelo jasno in čisto, da se je dalo lepo razumet. Je moldavka, gre v Moldavijo po otroke ( 8 in 12 let ), da jih pripelje za začetek šolskega leta.
Tokrat je izbira filmov bila čist drugačna, neke romantične komedije, pa en film ( se mi je zdelo, da je ena verzija treh musketarjev, seveda s romunskimi podnapisi, televizor je bil daleč, ton na tiho in nisem nič slišal. Prikrajšani smo bili ( potniki ) tudi nekaj urni melanholično veseli muziki. Pravzaprav, sem imel druge skrbi. Če se je kaj slišalo čudnega, sem bil že v skrbeh, kajti, na oknu zraven mene je pisalo da« in caz de urgenta« moram »acionati manerul ». Najbolj me je skrbelo, kje bom našel tega manerula, da ga acionatam, seveda, če bo caz urgenta. No, srečom je izpadlo, da ni bilo caz urgenta. Po vstopu v Francijo, se nekje ustavimo, voznik pove, da propravimo dokumenta, policija nas bo prekontrolirala. Izpadlo je, da je bil en policaj in štirje cariniki, nekaj so pregledovali prtljago, ena dva kovčka so tudi odprli ( tukaj je francija, naj se ve ) in nas po desetih minutah pustili naprej. V Ljublano smo prišli eno uro prej kot po voznem redu.
No, tako nekako je to izpadlo, se zahvaljujem za potrpežljivost. Če se še kaj spomnem, morda sestavim en krajši blog.
Pa še nekaj fotografij Barcelone:
in:
in:
zgoraj je videti pristanišče
in:
.
