15. avg 2011 16:02
Uf, uf, sam še to, pa neham za danes. V zvezi z onim topom, preizkus podobne naprave na 300 mm jekleni plošči:
To so posnetki iz mesta Karlskoga kjer fabrika topov Bofors ima tovarniški muzej ( pa mimgrede, ni vrden ogleda. Fabriko je kupil Alfred Nobel in v bližini je:
Ogled ( vodeni s angleško govorečim vodičem ) stane 100 kruna ( 10 € ). Vstopimo v jedilnico, kjer je včasih A. Nobel obedoval. Videti je bilo ( spodnja slika ) mizo s nekakšno zelenjavo na krožnikih in lutko A. Nobla. Na sliki je vodička.
Na enkrat se lutka ( ki seveda to ni bila, bil je " igralec " ) premakne, in stopi do vsakega od nas, se rokuje in govori v prvi osebi: Jaz sem A. NObel, in tole hiho sam dobil skupaj s tovarno BOfors, ki sem je kupil 3 leta pred svojo smrtjo:
Nadaljuje tako v prvi osebi in pove cel življenjepis: rodil se je V Stockholmu in pri štirih letih se družina preseli v St. Petersburg,kjer so živeli do njegovega 17 ega leta. Vse šole je obiskoval v ruščini, pravi, da je St. Petersburg bil svetovno mesto in se je tam naučil rusko, nemško francosko in angleško. Potem so se preselili v švedsko in tukaj je iznašel dinamit, in ker je takrat bilo zelo valiko gradenj je bila proizvodnja zelo velik. Ko je kupil fabriko Bofors, je dobil zravn hišo, v kateri je muzej, ki je bila namenjena direktorju tovarne. Tam je stanoval zadnja tri leta življenja, prej je živel 20 let v Parizu, pet let v San Remu in nekje v nemčiji. Ko je napisal oporoko, je nekaj malega zapustil dedičem ( in to ne vsem ) ostalo je namenil za fond, za nagrado. Na njega so bili vsi jezni začevši s švedsko-norveškim kraljem. Dedičem, naj bi jih bilo 25,je samo šlo, kako bi izpodbili oporoko. Bodoči, da je živel v Parizu 20 let, se jim je zdelo, da je nadležno sodišče v Parizu in da bojo tam najlažje izpodbijali oporoko. Sodišče v parizu je omahovalo, tudi sodišče v Karlskoki ni vedlo kaj naj naredi, ker se ni vedlo, katero sodišče je nadležno. Naj bi bilo presudno, kjer človek živi, kje mu je dom, dediči so zatrjevali da je to pariz. Nobel je imel hišo v Karlskogi, Parizu, San Remu in Nemčiji. Potem je višje sodišče v Parizu razsodilo, da je merodajno, kjer človek ima hišo in kje ima štalo s konji. Edino je Karlskoga ustrezala. Dediči so seveda še naprej izpodbijali oporoko in sodišče določi, da se oporoka razveljavi, če se vsi dediči ( 25 ) podpišejo, da so za to. Bilo je 24 podpisa edino njegov starejši brat ni hotel podpisat in................... in tako imamo sedaj Nobelovo nagrado po zaslugi štale in treh konj v Karlskogi. Saj vem, kolk vas je to zanimalo, evo sedaj veste in ste čist pomirjeni.
Danes sem v Stockholmu pri nečaku, pa sem se čist polenil, prav mi paše, da se mal spočijem od turizma. Jutri pa nadaljujemo.
ežoj