Se gremo potepat?

15. avg 2011 14:01

Tulkec bi sliko letala, ežoj . Z moje strani pa prisrčna hvala za švede .

15. avg 2011 14:32

Pa že spet ( jaz, saj vem, da že nestrpno čakate sliko kakšnega letala, pa nič ne bo, kakšn top, morda ):

se zjutraj zgodaj uredim, podrem šotor in pravec recepcija, na internet. Ugotovim, da en muzej V mestu Karlskoga v ponedeljek ne dela, in, če ga hočem videt to mora bit nedelja, ker ne bi rad izgubil  en dan kar tako. Nekaj čaram, prilimam nekaj slikic in nekaj narobe pritisnem in mi vse izgine. OK, mal se mi mudi, gremo:

Ko pridem, ugotovim, da je račja turistišna agencija že pripeljala svoje goste na ogled kanala:

Včeraj

ladje vplovljavajo v " prekat ": 

počakamo da se voda napolni in dvigne ladje: 

Ko je  lasdij dovolj, zapre se zapornica 

sam še da se dvigne most in gremo!

Po poti, pri eni hiši jabolka, pa ne vem kaj piše ( poskusite uganit ), bo amelia povedal kaj piše.

No, pa če sem že obljubil, evo top:

15. avg 2011 15:02

A letal pa nič???

lp

15. avg 2011 15:08

Pa še poseben pozdrav Janezu in Mojci iz Novega Mesta, ki so si prišli ogledat Gota kanal s štirimi otroci. Če jih kdo pozna, naj jim prenese pozdrave:

Pa, sam za tulkeca ( iz flugvapenmuseum ):

Matr, ste prav dolgočasni, sam bi avione gledali!

15. avg 2011 15:44

Jest ne, bi kej bolj "mesenega".

lp

15. avg 2011 16:02

Uf, uf, sam še to, pa neham za danes. V zvezi z onim topom, preizkus podobne naprave na 300 mm jekleni plošči:

To so posnetki iz mesta Karlskoga kjer fabrika topov Bofors ima tovarniški muzej ( pa mimgrede, ni vrden ogleda. Fabriko je kupil Alfred Nobel in v bližini je:

Ogled ( vodeni s angleško govorečim vodičem  ) stane 100 kruna ( 10 € ). Vstopimo v jedilnico, kjer je včasih A. Nobel obedoval. Videti je bilo ( spodnja slika ) mizo s nekakšno zelenjavo na krožnikih in lutko A. Nobla. Na sliki je vodička.

Na enkrat se lutka ( ki seveda to ni bila, bil je " igralec " ) premakne, in stopi do vsakega od nas, se rokuje in govori v prvi osebi: Jaz sem A. NObel, in tole hiho sam dobil skupaj s tovarno BOfors, ki sem je kupil 3 leta pred svojo smrtjo:

Nadaljuje tako v prvi osebi in pove cel življenjepis: rodil se je V Stockholmu in pri štirih letih se družina preseli v St. Petersburg,kjer so živeli do njegovega 17 ega leta. Vse šole je obiskoval v ruščini, pravi, da je St. Petersburg bil svetovno mesto in se je tam naučil rusko, nemško francosko in angleško. Potem so se preselili v švedsko in tukaj je iznašel dinamit, in ker je takrat bilo zelo valiko gradenj je bila proizvodnja zelo velik. Ko je kupil fabriko Bofors, je dobil zravn hišo, v kateri je muzej, ki je bila namenjena direktorju tovarne. Tam je stanoval zadnja tri leta življenja, prej je živel 20 let v Parizu, pet let v San Remu in nekje v nemčiji. Ko je napisal oporoko, je nekaj malega zapustil dedičem ( in to ne vsem ) ostalo je namenil za fond, za nagrado. Na njega so bili vsi jezni začevši s švedsko-norveškim kraljem. Dedičem, naj bi jih bilo 25,je samo šlo, kako bi izpodbili oporoko. Bodoči, da je živel v Parizu 20 let, se jim je zdelo, da je nadležno sodišče v Parizu in da bojo tam najlažje izpodbijali oporoko. Sodišče v parizu je omahovalo, tudi sodišče v Karlskoki ni vedlo kaj naj naredi, ker se ni vedlo, katero sodišče je nadležno. Naj bi bilo presudno, kjer človek živi, kje mu je dom, dediči so zatrjevali da je to pariz. Nobel je imel hišo v Karlskogi, Parizu, San Remu in Nemčiji.  Potem je višje sodišče v Parizu razsodilo, da je merodajno, kjer človek ima hišo in kje ima štalo s konji. Edino je Karlskoga ustrezala. Dediči so seveda še naprej izpodbijali oporoko in sodišče določi, da se oporoka razveljavi, če se vsi dediči ( 25 ) podpišejo, da so za to. Bilo je 24 podpisa edino njegov starejši brat ni hotel podpisat in................... in tako imamo sedaj Nobelovo nagrado po zaslugi štale in treh konj v Karlskogi. Saj vem, kolk vas je to zanimalo, evo sedaj veste in ste čist pomirjeni.

Danes sem v Stockholmu pri nečaku, pa sem se čist polenil, prav mi paše, da se mal spočijem od turizma. Jutri pa nadaljujemo.

15. avg 2011 16:03

Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, pa Ežoj velja za razvratneža.......

janko1

15. avg 2011 16:52

Poleg zanimivosti, ki jih piše, razmišljam, da bi ga bilo dobro posnemati.

15. avg 2011 17:30

Bilo bi res krasno.

15. avg 2011 18:50

Tole sicer ni Švedska in niso letala, ampak bilo je prijetno in koristno:

najprej smo lazili po kamnolomu in med tonalitom in malo naprej iskali čizlakit - bolj smo zijali v tla, manj zelenih kamnov smo videli:

Sonce je žgalo kot noro, bilo je tam okoli 32 stopinj, ampak predno so se nam skuhali možgani, smo še utegnili videti, kako so včasih delali in sortirali granitne (ups, tonalitne) kocke za tlakovanje cest:

To so delale ženske, nad temi zbiralniki so sedele, z veliko klado tonalita pred seboj. Pa so užgale s kladivom po njej, puf, pa je šla na pol. Pa so spet užgale, puf, pa je šla še polovica na pol, pa spet, pa spet (tole se sicer imenitno piše in bere, delo pa sploh ni bilo imenitno). Tamle, na tisti beli tabli piše 5x5, to so mere kock. Sta bili še dve meri, 8x8 in 10x10.

Ker se nam je zdelo, da bi bilo dobro prekuhane možgane malce ohladiti, smo se potopili v prijeten hlad pohorskih gozdov (ker je bila pa še voda zraven, je bilo pa še toliko bolj prijetno):

Sem šla pogledat za gobe, ker toliko vzdihujejo, kolk rastejo - našla jih nisem niti za vzorec, samo eno zanikrno rdečo golobico, na pol požrto od polžev. Hvala lepa, pa taka gobja bera!

Malin je bilo sicer na pretek, ampak sem jo ucvrla, kolikor so me noge nesle - iz knjig namreč vem, da imajo maline grozno radi medvedi, ker si pa niti slučajno ne želim srečanja s to mrcino, me poleg malin v hosti ne boste videli. Sem pa našla tegale lepotca:

Hja, lepo je bilo, sicer ni bilo prijetnega žuborenja, pač pa kar mogočno hrumenje, ampak glavno, da medvedov ni bilo. Na tabli je pisalo, da je to slap - ojej, pozabila sem - če kdo ve ime, naj napiše, prosim, če pa ne, bom pa jaz poiskala. (najdla - slap Svitan)

Potepanje po gozdu me je pripeljalo do ogromnega števila takihle dreves, ki so na gosto rastla ob poti:

Ja, prav imate, to je jerebika. Njen plod ima podobno zgradbo kot majčkena japka, lahko ga pa uporabite za marmelado ali pa čaj, saj ima veliko vitamina C. Ker pa je rdeče barve, bi se dalo sklepat, da vsebuje tudi vitamin A. Nikakor pa ni za stran metat.

Meni  ob besedi "jerebika" vedno odzvanja v glavi še ena druga beseda, in sicer "dolg". Zato sem rinila v tisto goščavo gledat, če so tudi mičkene jerebikice in sem jo najdla, haha. Potem sem jo - ma ben, to pustmo stat, bi rekel Iztok Mlakar. Mislim pa, da bo en član kulinarike zadovoljen. Pa mrbit še ena članica - ne vem, ena jerebikica mala neki hira.

Pol smo šli še na en mehiški tornado (ne me vprašat, kaj to je - je bilo zelo dobro, menda en goveji zrezek v eni pekoči omaki), doma smo pa še travo pokosili in zabetonirali en kol. Dva nas še čakata. Ampak brez izleta.

lp

 
cervus