Recepti za eno osebo

29. jul 2011 11:32

Uboga nebogljena, mlada, neuka Čukica, 

naučiš se tako, da zavihaš rokave in sam nekaj narediš. Iz googla ali iz kulinarične slovenije ti pade recept, ne pa narejena pečenka.

Evo, pa si se nečesa naučila.

29. jul 2011 13:28

Prvič, draga gospodična, čisto nič ti ni hudega. Ne jamraj, da si boga mlada revica. Res si mlada, nisi pa ne uboga in ne revica. Si mlada, zdrava, imaš roke za delo in možgane, da mislijo in iz tega naredi očarljivo prezenco ergo misli in deluj.   Ne igraj na usmiljenje in smrkanje, to je tako otročje in tako neprivlačno, da boli. Plus, z otročjim attitudeom se tudi vrsta potencialnih mladcev, ki bi umirali zate, te nosili na dlani, oboževali tla, po katerih hodiš in tudi kuhali zate hudičevo hitro krajša. Ker, če v teh letih ne boš formirala vrste, o kateri ti govorim v prejšnjem stavku, ne boš mogla v naslednjih letih med ničemer izbirati.

Drugič, imaš prav. Vsi smo se morali naučiti kuhati in ugotoviti, kaj gre skupaj in kaj ne gre. Samo štos je v tem, da se tega do neke mere lahko naučiš na netu, od ene mere naprej je pa treba z odprtimi očmi in nosnicami hoditi po svetu. Recimo, se ti je že kdaj zgodilo, da si v kakšni restavraciji pojedla kakšno dobro stvar (saj verjetno ne  naročaš samo makaronov ali pač?) in potem poskusila to tudi sama pripraviti? Pa si kdaj pri kakšnih znancih kaj dobrega pojedla, pa snami tisti recept. Pa menda nisi dvajset let živela na makaronih, vse ostalo je bilo pa bljak in dizaster?

Tretjič, če ne dobiš tistega, kar želiš (in ti si enostavno želela navodila in recepte v tebi ljubem formatu, da se ti ne bi bilo treba hudo matrati - ljubica, brez matranja ni čisto nič, ko boš to ukapirala, boš odrasla, prej pa ne, leta s tem nimajo neposredno zveze), dobiš spoznanje. Tako z vsakim vprašanjem nekaj dobiš in je rezultat vedno večji od nule. Tu si dobila nasvete in tudi pojasnila o življenju. Ki so ti jih dali ljudje, ki morajo v svojem vsakdanjiku žonglirati s familijo, položnicami, kuhinjo, mehanikom, otroci, zdravniki....in čisto vsi to radi počnemo in se ne deklariramo za uboge reveže. Kdor je pametne, kapitalizira spoznanja, kdor pa to ni, razsipa energijo z zavračanjem.

Tko je shvatio, shvatio je.

29. jul 2011 13:31

Vendy, my dear lady, spet nekaj za v arhiv ... Še vedno mi je najbolj všeč tisto o oboževanju tal, po katerih hodim ...

Mamamia

29. jul 2011 14:16

 Ne igraj na usmiljenje in smrkanje, to je tako otročje in tako neprivlačno, da boli. Plus, z otročjim attitudeom se tudi vrsta potencialnih mladcev, ki bi umirali zate, te nosili na dlani, oboževali tla, po katerih hodiš in tudi kuhali zate hudičevo hitro krajša. Ker, če v teh letih ne boš formirala vrste, o kateri ti govorim v prejšnjem stavku, ne boš mogla v naslednjih letih med ničemer izbirati.

Vendelina jr.[/citat]

Vendelina, jaz se sicer zelo strinjam s tabo in tudi meni je tovrstno ribarjenje v najboljšem primeru komično, ampak skoraj ne verjamem, da še nisi bila priča uspešnosti prav takega, prozornega in otročjega vedenja.

Menda nisem edina, ki srečujem take revice od vrtca pa do penzije?  Ki so tako simpatične v svoji nemoči, da jim bi še solata, če bi imela kanček testosterona, takoj priskočila na pomoč.

Nisi imela sošolke, ki se je solzila nad nerazumljivimi fizikalnimi problemi? Pa kolegice, ki so se ji tako zelo tresle roke, da ni zmogla narisati elipse? In sodelavke, ki je ponosno oznanila, da tega in tega ne razume? Pa cele plejade bejb s problemi s starši/otroci/zakonci/službami/? Občutljivih tako zelo, da so med razvojem te svoje hiperobčutljivosti popolnoma izgubile občutljivost za kogarkoli drugega? Nimaš v žlahti nobene, ki redno odcedi juho v korito, pozablja ključe in glavo, ne šofira, ker je nervožasta, ne čisti hladilnika, ker je tako počasna, da ji je enkrat zledenela roka, ko je zlagala stvari iz njega?

In nisi še nikoli doživela, da čisto pametni ljudje ne enkrat, ampak trajno servisirajo take organizme? Ki niso imeli možnosti, se ne znajdejo (he he), imajo hude probleme, so defičente?

Imaš očitno srečo, da živiš v nekem idealnem, vzporednem svetu.

Ostale smo pa od vrtca naprej, res sicer z vsakim letom manj osuple , priča izbruhom viteštva mladcev in manjmladcev, ki bi, kot si slikovito povedala, umirali, nosili na dlani, oboževali tla in celo kuhali za nemočne gospodične v stiski.

Nemoč, draga moja, je izjemno močna preživetvena tehnika. In če se še tako posmehujemo starim in mladim oslom, ki ji nasedajo, si moramo, če smo poštene, priznati, da smo tudi same kdaj, vsaj za hip spodrsnile ob njej.

29. jul 2011 14:36

he, he, nola, tole tvoje pisanje je tudi za shranit. Res, srečujemo takšne in drugačne, eno imam v neposredni bližini, ki vsake toliko, ko spozna, da ne obvlada situacije, zaigra nemoč, neznanje, nesposobnost in potem vsa hiša skupaj leti, da ji pomagamo ... pa magari samo poklicat njenega znanca, da ji pri nečem pomaga, ne našega. To je na tisti del o servisiranju določenih organizmov (pravi izraz si našla, ni kaj, vleiko bolj priemren kot osebek).  A ko nas ni blizu, je ni reči, ki je ta naša ljuba bližnja ne bi zmogla ...In če nič ne pomaga, potem kako bolezen na plano privleče.

Jaz včasih ocenim, kaj me stane manj napora in živcev in temu primerno ravnam.

Mamamia

29. jul 2011 14:42

29. jul 2011 14:44

Draga Nola,

seveda imaš zelo prav. Ampak z leti se tudi iz svoje neumnosti kaj naučiš, pa te začne počasi zabavati. Ker delam s študenti, imam priliko takih jokic vsako leto spoznati v množini. Pravzaprav me njihovi odnosi s kolegi ne ganejo preveč, ker se morajo tudi mladci naučiti, kaj je življenje in koliko kaj stane. Ampak jaz dobim plačano vsako uro, ko sedim na izpitu, one pa ne. Nekatere to ukapirajo po prvem poskusu, druge pa..... hihihi. Ker iz generacije v generacijo  - ampak dobesedo - je več primerkov, ki bi si dali odsekati roko, samo da jim samim ne bi bilo treba migniti s prstom. Pustimo zdaj to, zakaj je tako in kdo je kriv. Svoje strategije preživljanja si pač išče vsak sam, potem pa dela tako, kot mu najbolje znese.

Lep dan,

29. jul 2011 14:56

To je pa tisto pisanje, ki kar kliče po smeškotu "valjam se po tleh od smeha".

Mamamia

29. jul 2011 14:59

Joj, kok ste zaštrikale zadevo. Še jaz več nič ne razumem... Heeeelp!!!!!

Multivitamin

29. jul 2011 15:33

Draga Čukica,

jaz v kuhanju zares uživam že od mladih let. Sprva sem se učila od mame, babice, tašče, brskala po knjigah, revijah, danes pa po spletu. Le ta danes res nudi pravo pomoč pri kuhanju, saj je morje receptov in z lahkoto najdeš tisto, kar ti bolj prija.

Jaz sem v mladih letih imela navado, da sem vzela ponev, dala noter zrezek (ali kos piščanca), zraven zelenjavo, polila z juho, vinom, dodala začimbe in dušila. Ko je bila zelenjava mehka, sem jo vzela ven, meso pa dobro opekla. Tako sem dobila en jed in hitro je bilo pripravljeno.

Moji hčerki, ko me ni se lotevata:

-  zgolj paradižnikove, tunine in sirove omake, ki jo kombinirata z testeninami, njoki, rižem, tortelini

- juhe jima niso zanimive - jo rajši kupita ali vzameta iz zamrzovalnika če je

-kakšna rižota tudi pride na vrsto

- razni ribji filej, zrezki ( tu sta že napredovali, da je tudi omakca), panirano meso, nabodala

- pečen krompir, pire

- popečena zelenjava ali ocvta

- vok varianta se še ni zgodila

-po lazanjo sta šli v Lidla

- sta se pa lotili pice, pripravili razne solatke z mocarelo

- pa mini pizze na toastu z zelenjavo

- brskale če je mami kaj pustila v zamrzovalniku

Počasi napredujeta, ampak sem vesela, da imata vsaj voljo. Vsekakor pa je tu z nasvetom prispevala babica ali pa je bil splet vir informacij. Želim ti veliko veselja in saj veš, vaja dela mojstra..