11. jul 2011 10:41
Ko se boš naučila še pisati, bo svet malce lepši... In ne glej na to moje pisanje kot na napad nase. Dobro vem, kakšno hrano strežejo na dotičnem oddelku, poznam zdravnike, ki tam delajo, predvsem pa poznam veliko ljudi, kateri so tam bili. Sama (hvalabogu) tako daleč nisem prišla, da bi mi bilo treba iti tja. In to zanikanje, da nimaš težav, je bežanje sama od sebe. Imaš jih, naredila si en velik korak, kateremu se reče, da se zavedaš, kaj si dala skozi, kaj si počenjala narobe, zdaj pa si prišla tako daleč, da veš, kaj moraš narediti... In zavedaj se nečesa, telo si je zapomnilo, kaj si z njim vsa ta leta počenjala in rabi čas, da si bo opomoglo. Precej več časa kot si ga ti zlorabljala, če smem uporabiti ta izraz. Saj se boš začela rediti, a do takrat bo trajalo. Predvsem ti želim, da ti psiha vzdrži, saj telo bo. Pa še nekaj, ne se ustrašiti, ko bo bo tehtnica začela kazati višje številke. Jaz sem se in posledično sem takoj imela spet precej kil manj. Večni krog je to... Misliš, da si zdrav, da delaš vse prav, pa saj to tudi počneš, a pride dan, ki ni ravno tvoj, ko se ti zna vse podreti in si spet na začetku. In tako vedno znova in znova. Vanja in ostali ti nič nočejo, ker je pač res, kar je napisala. Govorim zase in ne posplošujem, rabila sem skoraj tri leta, da sem se naučila nazaj jesti, pa vmes tudi skoraj dve leti terapije, da sem se naučila imeti rada sama sebe.
Punca, drži se in naj ti rata.
Loni Makaroni