4. jul 2011 8:27
Še ena različica:
v Italiji prisegajo na uporabo glinene ali steklene posode. Pri steklu lažje slediš dogajanju, iščeš na primer zračne mehurčke, ki jih ne sme biti. Odstraniš jih s stresanjem posode.
Grobe soli je približno za polovico teže rib, zori naj v temnem, zračnem prostoru, ne v hladilniku.
Na začetku nič ne zalijejo, pokrijejo s primerno ploščato stvarjo (kamen, steklo, les..), obtežijo z dvojno težo ribe. Slanice ne vračajo, ampak po potrebi dolivajo svežo (jo pa uporabijo pri kuhanju testenin). Paziti je treba, da zgoraj ni nikoli, res nikoli, suho.
Vsem začetnikom priporočajo očiščene ribe, se pravi brez glave, lusk in drobovja. Nikakor se jih ne pere, namaka ali kakor koli drugače dotika s sladko vodo, vse do uporabe, razsoljevanja.
Iz posode mora dišat po morju, ob vsakem "sumljivem" vonju ali barvi zavrzi vse, ne le nekaj plasti.
Ostalo je bilo že zgoraj napisano, najbrž tudi to, da je bolje uporabiti velike, debele sardele.
Poskusila sem očiščene in neočiščene, razlika je v moči okusa.
lp
mzm