Kuhanje perila in namakanje žit

28. jun 2011 9:15

Ker sem po naravi (ali je to v genih ali je to le vpliv okolja ali oboje, sploh ni bistveno) zelo radovedna, me RES zanima, katere snovi, ki so nam neprebavljive, se z namakanjem žita odstranijo. Kam pa gredo?

Se pa strinjam z ostalimi zgoraj pišočimi, tvoji kvaziargumenti, zakaj nam ne poveš, so, milo rečeno, otročji, hkrati si pa upaš žaliti drugače misleče.

Če si temo odprla, pač pričakuj kresanje mnenj. Samo skozi ta postopek se lahko vsi česa naučimo, pa nikakor ne vsak istega.

28. jun 2011 9:42

Živ, moja mami kuha perilo (2x letno) na štedilniku na drva cca 2 uri. Najprej za nekaj časa namoči, nato doda nastrgano AIAXovo milo in obrača s kuhalnico.

28. jun 2011 10:11

A je kdo od vas mogoče pomislil,da avtorica mogoče nima pralnega stroja in ji je to nerodno mogoče napisati?

In ali je tako zelo samoumevno,da ga vsi imajo in bi se čudili kako pa to? Da to ja vendar ni možno! Mogoče pa je in zato sprašuje,če ima kdo take izkušnje in kako to dela.

Ne vem,samo predpostavljam.

Multivitamin

28. jun 2011 11:12

Potem pa naj proda računalnik in kupi pralni stroj ... Samo ne vem, zakaj jo zanima samo za belo perilo

OK, nočem bit nesramna, samo če bi pač rada, da nekdo odgovori na njena vprašanja, naj bo pripravljena tudi na to, da malo opiše situacijo, zakaj dela tako. Mogoče ji bomo potem lažje svetovali.

Pa sej je blo že vse povedano... Žiu!

Amanda Angelic

28. jun 2011 11:16

No, vsak po svoje, ta svinjino, oni vino.

Ker je moj najbolj običajen argument ob vsiljivosti (kar ernikanjegovo vprašanje vsekakor ni bilo) vrste, zakaj pa ne perete s pepelom/divjimi kostanji /čudežnimi kroglami običajno ta, da naj čistunski predlagatelji opustijo mehanično poganjane kotle in se lotijo pranja perila ob potoku in v kotlu,  ji pač ne morem in ne želim očitati dvoličnosti.

Mesec nazaj je tudi meni odpovedal pralni stroj, med čakanjem na serviserja sem bila tudi sama primorana peizkusiti alter metode. Moje sicer niso bile ekološke, saj sem belo (in do drugega razodetja tudi pisano) perilo namakala v raztopini varikine, potem sem pa še vse prte in rjuhe kuhala v velikem loncu, ki sem ga seveda prej natančno obdelala s spornimi čistili (prej nam je že leta in leta služil kot sedež pti pletju na njivi in kot priročna stopnica za dela na srednjih višinah. Podkurila sem seveda, z upam, malo manj spornim plinom. Kuhala sem kar nekaj ur, potem sem pa še nekaj časa onesnazevala okolico in podtalnico in morje z vrelo vodo, ki sem jo polila kar proti morju (in glej si ga no, takoj sem bila kaznovana, so se pojavile meduze), pa še sem po krivem prelivala našo cenjeno rižansko vodo, ko sem oparjeno perilo splakovala in splakovala in splakovala...

Bilo je naporno, shujšala nisem.

Nobene razprave ne mislim začeti, mislim, da vsak zase ve, kako mu je ravnati in meni se  vprašanje ernikamoje ne zdi nič drugega kot kakšno drugo vprašanje, če zahtevamo strpnost ob svojih temah, stališčih in vprašanjih, naj to velja za vse.

Ko sem bila šolarka, smo imeli v družinski hiši pralnico, v njej betonsko peč in bakren kotel. Imel je kurišče za trdo gorivo in tudi plinski gorilec. V pralnici je bilo betonsko korito, tam se je perilo namakalo in v ponedeljek zjutraj zložilo v kotel. Poleg kotla so bile stopničke, kamor je perica stopila in z lesenim kolom mešala perilo. Izpiralo se je spet v sosednjem koritu z ogromnimi količinami vode.

Ko sem bila otrok, smo perilo zbirali v vreče, ki so jih pobrale Šavrinke  in ga opranega prinesle nazaj. Najbrž so ga za ves Trst prali škratje.

28. jun 2011 11:36

Nola,

popolnoma prav imaš. Ampak pri ljudeh pač običajno deluje sistem akcija-reakcija, se pravi, če te kdo nekaj čudnega vpraša, je običajna prva reakcija "zakaj te pa to zanima"? Kar tako, ker pač radi vemo, zakaj nekdo nekaj nenavadnega počne, saj se tudi iz tega da nekaj naučiti (od ernike seveda čisto nič, mi naj samo pomagamo). V samem vprašanju ni bilo nič grdega, odgovor na "reakcijo" ("vas čisto nič ne briga") je bil pa prilično neotesan. A je potem čudno, če narod dobi veselje in da domišljiji prosto pot? Saj vidiš, še do optimizacije gorenja čarovnic smo prišlio. Ampak takšni pač smo.

Sicer se pa še spomnim babičine opreme za pranje v kleti. Prav žal mi je, da smo že zdavnaj vse skupaj odpeljali na smetišče, za današnje generacije bi bili njeni ožemalniki in centrifuge verjetno kar zanimivi.

Lep dan!

28. jun 2011 11:57

Tudi pri nas doma smo imeli nekakšno pralnico v prizidku hiše - ogromno kurišče na drva z velikim kotlom - enim za pravnje perila in drugim za kuhanje hrane za prašiča, več kovinskih posod za namakanje perila, velikim betonskim koritom, kjer se je perilo nato izpiralo in to je bil luksus iz  sredine 20. stoletja, da ni bilo potrebno gospodinji na korita ali k potoku nositi perila in ga izpirati. Spomnim se še vseh tistih raznih "plohov" za mencanje perila, pa nekakšnega lesenega ožemalnika. Potem je v tem prizidku nastala kopalnica in v njej je našel svoje mesto tudi prvi pralni stoj.

Nola, ko sem brala tvoj zapis, sem kar naenkrat v mislih videla ta prostor, čeprav se ravno pravnja v njem ne spominjam več, ker so nekje ob mojem rojstvu kupili tudi prvi pralni stoj. Iz pripovedovanja pa vem, da so plenice in druga oblačila za dojenčka, ne glede na to, da je bil pri hiši stoj, še nekaj časa prali in okuhavali na roke - ker stroju kao niso zaupali, da opere dovolj snažno za dojenčka.

Lep dan vsem skupaj.

28. jun 2011 12:37

sicer ne vem kaj je tvoj razlog za kuhanje perila, če je to ne-uporaba pralnih praškov, lahko priporočam tudi tole http://www.ekoloska-trgovina.si/artikli/pralni-or če še nisi videla in pa tole http://www.mp-prodaja.si/ namesto mehčalca se lahko doda alkoholni kis, sicer pa je menda perilo mehko..

28. jun 2011 12:58

Pr nas smo mehčalec nehali uporabljat kake pol leta nazaj, ko sem tu gor prebral,da je kis okej. Vedel sem,da je okej proti vodnemu kamnu in za čistit, nisem pa do takrat vedel,da se lahko uporabi kot mehčalec. In vsaj jaz lahko rečem,da perilo nima vonja po kisu. Je mehko, ohrani pa vonj pralnega praška pa še to ne premočan. Enostavno meni osebno vonja bolj sveže. In sem tako vlival alkoholni kis, jabolčnega,kis z aromo zelišč. Ma vse se je fajn obneslo. In začuda ali pa tudi ne, pri meni so določene kožne reakcije izginile. Srbečica,madeži,vnetja...

Aja, ono glede kuhanja. Koliko se jaz spomnim,se je vzelo en ogromen pisker,res megalomanski,notr se je dalo perilo,voda,kosmiči mila oz.se je to nastrgalo in potem se je to kuhalo men se zdi celo popoldan na štedilniku. In mešalo s kako ornk kuhalnico. Ne vem,če se tako milo še dobi. Po moje majo še pralna mila. Saj ona voda nekak ni vrela oz. brbotala. Pol se je pa to na koncu res spiralo v ogromno vode in se pri tem še gnetlo. Pa spomnim se,da je pol cela hiša dišala po tistem milu. Perilo pa je tud melo vonj,ki ga danes,če pereš s strojem in lahko dodajaš litre mehčalcev niti približno več ne morš dosečt. Je pa to v bistvu res dolgotrajen postopek pa tud naporen konc koncev.

Jaz sem tako nazadnje in edinokrat sam pral,ko sem bil star 20 let in sem šel od doma in se mi je pokvaril stroj, za novega pa nisem imel denarja. Belo perilo sem kuhal na štedilniku s tem milom in pol spiral v kopalnici. Barvno pa sem pral na roke v kopalni kadi. Kad napolnil z toplo vodo,zmetal not perilo,prašek in drgnil. Pol izpiranje. Madonca,se še danes spomnim kako me je po 2 urah tega početja bolel hrbet.

Multivitamin

28. jun 2011 13:15

Moj oče, ki bi bil zdaj star čez 80 let, je vedno dejal, da bi dal tistemu, ki je izumil pralni stroj - Nobelovo nagrado. Menda ni treba razlagati, zakaj.