Katera knjiga je najbolj vplivala na vašo kuho?

23. maj 2011 20:42

Super Lucijica, saj tako se najbolje naučiš. Najprej doma, sedaj v času neta pa tle al pa na kaki drugi strani. Ampak tista izkušnja od doma je res neprecenljiva. Pa naj bo to oče,mama,teta....ni važno. Moja baka je zame nardila najbolšo bolognese omako, teta Otilija je bla stručko za meso in gibanice, dedek za korenčkovo juho, mama za golaž, ena teta spet za pohano pa tak naprej. Seveda meni nikol ne rata nič kar bi melo vsaj približno tisti okus - ne znam opisat drugač. Zame pravijo da dober golaž nardim, počeno kuro,pečenke,kromir,čorbe. Meni samemu vem pri sebi, da mi nikol ne rata tako dobro kot je babici,dedku,tetam,stricem...Še sedaj, ko si je mama opomogla od kapi jo prosim,da ona nardi golaž, ki ga jaz nikol ne bom znal. Gledam poleg, ponovitve pa ne znam speljat tako dobro.

Multivitamin

24. maj 2011 6:26

Prva kuharska knjiga, ki sem jo kupila je bila od Kališnikove. Še danes vsake toliko časa dobri družbi rada povem, kako se pripravi želvja juha. Ne, da bi jo sama kdaj pripravila.

Doma smo imeli, vsaj tako mislim, Ivačičevo knjigo, potem še eno debelejšo, a ne vem avtorice  in malo kasneje še Regina recepti za sladice. Knjižica je odlična in bo moja, ko bo čas za dedovanje.

Takoj ko smo se preselili na svoje, sem si začela izposojati kuharske knjige v knjižnici, kjer sem sprva iz čisto običajnih sestavin naredila malo drugačne jedi. Seveda sem najprej z jedilnika črtala jedi, ki jih nisem marala.

Moja kuha in okus so se drastično spremenili, ko smo začeli veliko potovati. Še danes se spomnim, kdaj in kje sem prvič jedla pasto z bologneze omako in parmezanom in kako sem se vprašala, če nisem mogoče umrla in prišla v nebesa. No, to je bilo še, ko sem bila v 2. letniku gimnazije. Kdaj in kje sem prvič res uživala v ribi v smetanovi omaki, kako sem se od domačinov naučila razlike med divjim in gojenim lososom, jedla avokado za desert, naročila pregrešno drago solato samo zato, ker je imela zraven za 2 žlici polente (1 žlica je bila verjetno maslo). Kako božanski so bili ravioli polnjeni s špageti v orehovo-kremni omaki in kako je papaja imenitna, če je ravno dovolj zrela (duh-ha!)

Tudi slabih jedi je bilo, a nobeno slabše kot pri "kuharju" stoletja, Joel Robuchonu.   Bi lahko naslednje jutro mirno šla na kolonoskopijo.Vseh 10 jedi je bilo milo rečeno pozabljivih in zelo "uebersichtlich". Off topic: Njegov pire krompir: 1000g krompirja, 500g masla, sol in drobnjak (za slednjega nisem 100%)... Na krožnik ga dobiš seveda samo za 1 žlico.

Počasi in sigurno sem začela recepte ponavljati doma, kar po spominu. Na žalost moje kreacije niso imele tako prefinjenega okusa. Kot avtor ene druge knjige pravi, doma pripravljene jedi niso nikoli tako dobre kot v njegovi restavraciji, ker on vse začne in konča kuhati z maslom.

Zakaj in kako se "na novo" učim od Alton Brown-a, do maminega zvezka (naj mi oprosti  ) mi ni, ker so v njem večinoma recepti, ki jih je pobrala pri meni.

Zadnje čase pripravljam dobrote, za katere sem rekla, da jih ne bom nikoli delala: Princeske, makrone, marshmallowse, tudi raviole in rezance. Zdaj se "psihično" pripravljam na izdelavo navadnega in kvašenega listnatega testa.

Drugače imam obširno zbirko kuharskih knjig, a nikakor ne toliko, kot mamamia.

24. maj 2011 7:32

Artusi je pri mojih nonah tudi visoko kotiral, meni pa zaradi pomanjkanja slik ni bil všeč vse do let, ko sem začela brati kuharske knjige tudi kar tako, ne zaradi receptov. Pri njem so mi zelo všeč pripombe o tem, kje in kako je prišel do kakšnega recepta, najbolj seveda tista o župniku, ki so ga klicali pomidoro (ker je bil povsod zraven).

...Odkar sama upravljam svojo kuharijo, sem  nakupila sicer veliko (preveč) kuharskih knjig, ampak resnično uporabljam dve: Dalmatinsko kuhinjo Dike Marjanović Radice...

limnol

Tudi ena od mojih priljubljenih, kupila sem jo sicer že kot takorekoč formirana kuharica, iskala sem recept za pripravo ribe, našla pa bogastvo prilog in prikuh.

...kar se je pač takrat, razen Kuharske enciklopedije, v modro platno vezene bukle s kakikmi tisoč stranmi, pri nas dobilo. ...

mamamia

Najbrž imaš v mislih mojo kuharsko biblijo (mislim, da je bila prva izdaja iz leta 1967, izšla je pa pri beograjski založbi Jugoslavija  v slovenščini, srbohrvaščini (v cirilici in latinici) in makedonščini. Moja je sicer vezana (kolikor sploh še) v platno peščene barve, ampak to je bila zame tista prva resna knjiga o hrani, ob kateri mi je postalo jasno, da so najboljše jedi tiste, do katerih pridemo brez bližnjic in da se vsakdo lahko loti še tako zapletene priprave katerekoli jedi. 

Ko sem enkrat po sedemnajstem letu odkrila, da se jajca, ko jih vržeš na maslo, spečejo v okusno jed in da je pašta zares okusna šele če jo skuhaš, mi je postala kuha in branje o njej veselje.  Še danes mi je najljubša avtorica E. David, sem pa seveda, tako kot mamamia, nenasitna nakupovalka kuharskih knjig. Ena, ki je nisem nikoli kupila, je Ivačičeva, sem si jo izposodila, pa nisem našla v njej nič zase. Bo že, da je tudi s kuharicami tako, kot z literarnimi zbirkami - kultnih 100 romanov  v ponatisu po dvajset in več letih  enostavno ni bilo več zanimivih - ena in edina trditev M.Crnkovića s katero se strinjam je tista, da je nastopil čas za novih 100.(no, pa še ta je stara kakšnih 20, 30 let).

24. maj 2011 8:47

Jaz pa sem bila v otroštvu strastna bralka in ko mi je zmanjkalo "materiala" iz knjižnice, sem pač brala po vrsti vse, kar je počivalo na domačh knjižnih policah. Tako sem večkrat od začetka do konca prebrala "Domačega zdravnika", očetove drobne vojaške knjižice, ki jih je imel še s šole za rezervne oficirje ("Preživeti u prirodi". "Maskiranje" in podobno), seveda pa je bila redno na "meniju" Nova velika kuharska knjiga Rolanda Goocka - letnik 1979. Kljub temu, da moja mama razen večerij in kosil med vikendom ni kaj dosti kuhala, pa še te jedi so bile v glavnem vedno ene in iste, sem vsaj "v teoriji" že pred koncem osemletke obvladala principe priprave kvašenega, pa vlečenega testa in podobno. Tolikokrat sem namreč prebala najljubša poglavja v tej knjigi, da sem znala nekatere recepte že na pamet Seveda so tudi mene v tej knjigi v začetku najbolj pritegnile fotografije in sem cedila sline ob kuških kreme na perfektno glaziranih tortah in piščančjih bedrcih s papirnatimi okraski na koncu.

Pri stari mami pa so imeli zguljenega "Ivačiča", ta mi ni bil toliko všeč, ker ni bil bogato ilustriran, pa tudi razdelek s sladicami (kar me je v zgodnjih najstniških letih najbolj zanimalo) je bil nekam skromen. Spomnim pa se, da sem na enih počitnicah pri stari mami prebrala tudi zmahano izdajo Kmečkega Glasa "Reja kuncev" in se navduševala nad preciznimi ČB ilustracijami, ki so med drugim prikazovale tudi, kako kunca odremo in razkosamo.

Iz maminih knjižnih polic sem si v svoj novi dom pred 16 leti za štart prinesla knjigo "Slovenske narodne jedi", pa "4 letni časi v kuhinji", bolj za naslajanje nad starinskim jezikom kot za uporabo receptov pa imam tudi "Kuharico v kmečki, delavski in preprosti meščanski hiši" Marije Remec iz leta 1931.

Ko sem začela kuhati v lastnem gospodinjstvu mi je bil zelo ljub svakov stari učbenik "Kuharstvo" za srednje šole, iz katerega sem si v svoj zvezek hitro prepisala nekaj osnovnih pravil za pripravo raznih vrst testa in podobno, sicer pa sem ob opazovanju in spraševanju tašče zapopadla pripravo kraških jedi, predvsem minešter, prikuh in podobnih reči.

Kuharskih knjig v resnici skoraj ne uporabljam, kuham bolj po principu improvizacije, pa vendar jih še vedno rada berem, včasih tako, kot v otroštvu - od začetka do konca

24. maj 2011 9:06

Dobro vprašanje, nola, samo ne znam odgovora

Saj sem v otroštvu gledala, kaj je počela mama v kuhinji in sem tudi pomagala. Pa imam v spominu carski gard babice ki je naredila fenomenalne zavitek in fenomenalno potico. Ampak sebe nisem videla kot kakšne silne kuharice. Ozrioma, se mi ni zdelo, da bi zaradi tega, če znam kaj popražiti, lahko razlgašala, da znam kuhati. Stvari so se spremenile v času študija. Namreč, tam sem videla maso fantov in punc, ki so bili za štedilnikom z naskokom manj spretni od mene. Kar me je blazno presenetilo (sem mislila, da sem ena razvajena princesa, ki je s kuhanjem bolj švoh in bogpomagaj, potem sem pa videla, kako so šele ostali štorasti). In potem sem postala glavna kuharica na vseh manjših veselicah, ki jih študenti sproti organizirajo (in tega res ni bilo malo). In sem zaradi tega kupila Dalmatinsko kuharico (zmanjkovalo mi je idej in sem zagrabila edino knjigo, ki se mi je zdela okej v Konzorciju v osemdesetih). Zeznila sem se že pri prvem kuhanju hobotnice, ki je šlo točno po receptu. In od takrat naprej mi je bilo jasno, da je treba imeti vedno večje količine hrane, kot piše v receptu (za nedajbože situacijo) in da je treba gledati, kaj se dogaja, ker ga ni čez empirijo.

Kasneje sem spoznala več ljudi, ki so izvrstno kuhali (pa tudi dobre restavracije so poznali)in smo skupaj organizirali kar nekaj piknikov in kar je še tega. In sem malo kopiral od njih, malo od River Book Cafe - ampak od polovice naprej sem pa zmeraj udarila po svoje. Z leti imam manjši odstotek kiksov, kot sem jih imela prej. Je pa res, da mi je huda muka ponavljati recept. Oziroma, mora biti vmes kar nekaj časa. Ker tisto "daj skuhaj tisto, kar smo jedli v nedeljo, je bilo tako fino....." se mi ponavadi ne posreči.

24. maj 2011 12:55

Kako sem vesela te teme. Zdaj sem se spomnila, da je moja prva kuharska knjiga bila knjiga za gospodinjstvo v osnovni šoli. Recepti so bili enostavni in dobri. Testo za rolado je bilo več kot odlično....Moram takoj poklicati mojo mamo in jo povprašati, če še ima to knjigo....Prav rada bi jo spet prelistala...

Prva prava kuharska knjiga pa je bila od Ivačiča, ki jo je imela moja mami. Največkrat sva pripravljali pito po njegovem receptu. Drugače pa sem se največ naučila prav od nje, ko sem ji pomagala pri kuhanju  in oblizovanju po pripravi sladkarij. Ni  bilo boljšega kot polizati maso za orehovo potico, pa jesti še vroče flancate, miške....

Ko sem se poročila sem dobila taščo, ki je odlična kuharica. Njen oče je bil madžarski grof, zato je imela veliko receptov izvirajoč iz madžarske. Njeni recepti so me navdušili in moram priznati, da sem ravno z njeno pomočjo odkrila veliko dobrih jedi in tudi raznih idej.

Seveda sem svojo omaro opremila z mnogimi kuhariskimi knjigami- prva je bila od Kalinškove, babica mi je podarila Kuharico od Mohorjeve družbe, nadaljevala sem z Veliko knjigo o peki, ribje jedi, kitajske jedi, celotna zbirka dr.Oetker, Sončna kuhinja  (testenine..), pa Rinina 90 dnevna ločevalna dieta 1 in 2 del....pa še in še....pa recepti iz revij, pa kopije raznih domačih receptov, ki sem ji prejela po e-mailu od prijateljev... pa priloge Odprta kuhinja....

Zadnja knjiga, ki sem jo kupila nosi naslov Slovenske nagle jedi.

Zdaj knjig ne kupujem več. Kuham po mojih receptih, po navdihu. Velikokrat pa poiščem recept prav na kulinariki (med najbolje ocenjenimi) ali pa mi da navdih kakšna tv odaja.

Največkrat za recept ne potrebujem tehtnice. Ravno včeraj sem naredila kruhovo rolado z dodatkom zdroba, cottage sira, smetane, korenčka, graha, drobnjaka.... in če bi želela objaviti recept bi morala narediti še enkrat in stehtati... Pa kaj ko bo drugič spet malo drugače in prav to je užitek pri kuhanju....

24. maj 2011 13:10

Kuharstvo za vsakogar - Pepika Levstek - učbenik za srednje šole. To je knjiga, ki je zame biblija kuharije še danes. To knjigo sem si kupila sama, ko sem bila še rosno mlada in jo še zdaj uporabljam.

Drugače pa sem že kot mala full rada kuhala in sem vse nasvete dobila od mame. Potem sem si kupila zgoraj omenjeno knjigo in začela poglabljat svoje kuharsko znanje. Dolga leta sem bila potem naročena na revijo Jana in sem tam dobila marsikatero idejo, kakor tudi iz revije Glorija.

Kulinarika.net je že dolgo moj zaveznik, kjer vedno najdem kakšen recept, ki mi pride prav. Vedno preberem tudi vse komentarje pod receptom.

Občasno si v knjižnici sposodim kakšno kuharsko knjigo, da si ob čudovitih slikah malce napasem očke in se tudi kaj novega naučim.

Za svojo hčero pa pripravljam en zvezek, kamor pišem moje (in njene) najljubše preverjene recepte.

Drugače pa rada vprašam za recept, ali v gostilni ali pri prijateljih, ko jem kaj res dobrega. In moram povedati, da sem v vseh mojih kuharskih letih ugotovila, da tista hrana, ki je meni najljubša, je najbolj preprosta za pripravit.

24. maj 2011 14:04

Ob vseh kuharskih knjigah, ki jih imam (in jih zelo rada gledam oziroma lisatm po njih, kar tako, brez razloga), imam tudi en rokovnik (no, ta je že drugi), v katerega si zapisujem ideje, pa če po tv vidim kaj zanimivega (napišem si tudi naslov oddaje, tv kanal in datum predvajanja - uporabni pdoatki, ko iščeš podrobnosti).

V rokovnik si zapisujem tudi menije, ki jih pripravljam za kakšno družbo ali družinska slavja. Zan bit to včasih ztudi zanimivo branje.Pa recepte iz revij si nalepim  noter, včasih samo kakšno sličico ...

@ - nola: mislim, da gre za enako knjigo; izšla je v vseh jezikih, ki jih omenjaš, precej je bilo avtorjev - kuharjev iz takratnih najboljših jugoslovanskih hotelov: res debela, zajetna knjiga, a v njej od a do ž, od alfe do omege in od prve do zadnje črke še kakšne abecede o osnovah, ki v kuhinji vedno prav pridejo.

Kot iz knjige Kuharstvo, ki so jo nekatere članice že omenjali, jaz sem si iz nje izpisala nekatere recepte oziroma navodila, saj sem jo morala vrniti sestrični.

In še nekaj: nedavno sem imela izposojeno kuharsko knjigo nekdanje JLA. S tabelami za izračune vrednosti obrokov, količine ipd... Itak, da je v tej knjigi tudi  recept za legendarni vojaški pasulj (moški pravijo, da tako do brega kot v vojski niso nikjer jedli; recept za boranijo, govedino z grahom in še kaj se najde ...).

Ko vam bom presedla, me kar utišajte, še preden pridem do naslednje police z mojimi kuharskimi knjigami ...

Mamamia

24. maj 2011 14:07

Če me spomin ne vara, je ta recept na naši strani že objavljen. Za legendarni vojaški pasuj, seveda.

24. maj 2011 14:37

obstaja tudi pdf verzija