23. maj 2011 19:48
Ko sem začenjala svoje prve kuharske korake, knjig še zdaleč ni bilo toliko kot zdaj, kaj šele internet. Tako da je bila za osnovo mamina beležka. V gimnazijskih letih sem si kupila knjigo Nova velika kuharska knjiga, prevod iz nemščine, kar se je pač takrat, razen Kuharske enciklopedije, v modro platno vezene bukle s kakikmi tisoč stranmi, pri nas dobilo. V knjigi so vse osnove, ki jih potrebujemo, to spoznavam tudi dan današnji, ko so se na mojih policah znašle vse mogoče knjige (mislim da jih je blizu 150), brošure, revije, posebne izdaje, izrezki, printi ... In tudi po vseh izkušnjah, ki sem si jih v minulih 30 letih smukanja po kuhinji pridobila. Še danes delam nekatere jedi po receptih iz omenjene knjige, od mesnih jedi do sladic, predvsem krem.
Ne vem zakaj, a iz knjige avtorice Felicite Kalinšek sem si izpisala nekaj malenkosti, nikdar pa se nisem odločila, da bi si knjigo kupila (ali si jo zaželela za darilo). Enako je s knjigami sestre Vendeline.
Glede sladic sem si pa osnove pridobivala iz Velike knjige o peki. Morda sem na to knjigo tako navezana zato, ker je bila, podobno kot moja prva splošna kuahrica, ena mojih prvih kuharskih knjig sploh in sem navdušeno vpijala vse, kar je v njej pisalo. Mama ni veliko pekla, potico in piškote ob praznikih, nismo ravno bili sladkosnedi.
Ko sem se dokopala do taščine beležke, sem se srečala z divjačino, prefinjenimi morskimi zadevami, zanimivimi prilogami, raznimi solatami ...
Sčasoma sem si nabavljala vedno več knjig, iz njih črpala ideje, večinoma pa ustvarjala po lastnem nagibu. Prvič vedno delam po recpetu, naslednjič že eksperimentiram. Ko se navdušim za kakšno kuhinjo, tajska in indijska pa iranska na primer, se poglobim, iščem in sprašujem naokoli, še največ pa izvem na potovanjih, v pogovorih z domačini v njihovih kuhinjah. Povsod si kupim knjigo, ki mi je nekak opomnik, beležke si pa delam kar v knjige, ob posameznih receptih.
Malo sem zašla. Torej, moja osnovna kuahrica je bila Nova velika kuharska knjiga, mislim da letnik 1976 ali 1978, potem Velika knjiga o peki, za vzhodnjaške knjige mi je pa začetke obeležila knjiga Marinke Pečjak, mame našega Jerneja, Kuharska umetnost Azije. Izjemno dragocena je bila sploh v času, ko se pri nas niti sojine omake ni dobilo, kaj šele kake začmbe.
Zdaj pa v knjigah najdem kak navdih, potem pa sama kombiniram, si sproti tudi zapisujem, kar mi uspe. Kaj vem, morda moj rokovnik čez čas komu prav pride.
Mamamia
mamamia