26. jul 2016 18:53
Kaj povezuje knjigo, ki se mi je neizbrisno vtisnila v spomin v otroštvu, in sobotno odkritje spomenika ruskim vojakom na Žalah?
Ena najbolj znanih ruskih pesmi na temo druge svetovne vojne, v zadnjem času pa tudi čedalje bolj pesem spomina in slovesa; že ob prvem poslušanju se mi je tako močno zapičila v možgan, da sem šla dodobra raziskat background na wikipedijo, pa i šire; silno sem bila tudi vesela tistih dveh let pouka ruščine v srednji šoli, zaradi katerih sem bila po nekaj truda sposobna razumet besedilo.
Mne kažetsja poroju, što soldati'
S krovavih ne prešedšije polji'
Ne v zemlju našu polegli, kogda-to
A prevratili's v beli' žuravlji'.
Oni do sjej pori s vremjen teh daljnjih
Letjat i padajut nam golosa
Ne potomu l' tak často i pečalno
Mi zamolkajem, gladlja v nebesa?
Letjit, letjit po nebu kljin ustalij
Letjit v tumane na izhode dnja.
I v tom stroju jest promežutok mali'
Bi't možet eto mesto dlja menja.
Nastanet den i žuravljinoj stajej
Ja popljivu v takoj že sizoj mglje.
Izpod nebes po ptičji' oklikaja
Vseh vas kogo ostavil' na zemlje.
Včasih se mi zazdi, da vojaki,
ki se niso vrnili z okrvavljenih polj,
ne ležijo v naši zemlji,
ampak so se spremenili v bele žerjave.
Odtistihmal pa vse do današnjega dne
letijo in se nam oglašajo.
Morda prav zato tolikokrat obmolknemo
in se z žalostjo zazremo v nebo.
Leti, leti po nebu utrujena jata,
leti v meglice zahajajočega dne
in v tej jati je majcena vrzel,
mogoče čaka to mesto prav name.
Prišel bo dan, ko bom ostal z žerjavi,
zaplaval bom z njimi v sive meglice
izpod neba bom po ptičje klical
vse vas, ki sem vas pustil na zemlji.