Kaj poslušamo

26. feb 2016 20:10

La mer - lep šanson, pa je moj večni spomin na babico - pesem mi je igrala na kitaro in jo pela še v pozni

starosti...

https://www.youtube.com/watch?v=fztkUuunI7g

26. feb 2016 20:27

  Sbodbe  Sklepam, da je bila babica Francozinja.

28. feb 2016 22:17

Meni se dogaja, da prepoznavam delčke in potem googlam, dokler ne najdem.

https://youtu.be/Xu3FTEmN-eg

https://youtu.be/P7Srkkc0iGU

15. mar 2016 21:52

Eva Cassidy - Polja zlata - v njem pa večni nežni odmev čistega glasu...

https://www.youtube.com/watch?v=9UVjjcOUJLE

1. maj 2016 10:58

Tole!

lp

1. maj 2016 13:52

Uuuu, MZM, dobra, primerna datumu. Novoodkritje zame, grem poslušat še ostale.

5. maj 2016 21:32

https://www.youtube.com/watch?v=EmBQBMpmhbI&app=d   

6. maj 2016 14:10

Njen glas mi vedno poboža

https://www.youtube.com/watch?v=LLsg_Lk819s

3. jul 2016 19:18

Olivera Katarina: Pariski lokal (https://www.youtube.com/watch?v=OxAqfhdP6cI)

ali v novejši izvedbi:https://www.youtube.com/watch?v=WmpVgBCy-w4

Lp

26. jul 2016 18:53

Kaj povezuje knjigo, ki se mi je neizbrisno vtisnila v spomin v otroštvu, in sobotno odkritje spomenika ruskim vojakom na Žalah?

Ena najbolj znanih ruskih pesmi na temo druge svetovne vojne, v zadnjem času pa tudi čedalje bolj pesem spomina in slovesa; že ob prvem poslušanju se mi je tako močno zapičila v možgan, da sem šla dodobra raziskat background na wikipedijo, pa i šire; silno sem bila tudi vesela tistih dveh let pouka ruščine v srednji šoli, zaradi katerih sem bila po nekaj truda sposobna razumet besedilo.

Serebro: Žuravli

Mne kažetsja poroju, što soldati'
S krovavih ne prešedšije polji'
Ne v zemlju našu polegli, kogda-to
A prevratili's v beli' žuravlji'.

Oni do sjej pori s vremjen teh daljnjih
Letjat i padajut nam golosa
Ne potomu l' tak často i pečalno
Mi zamolkajem, gladlja v nebesa?

Letjit, letjit po nebu kljin ustalij
Letjit v tumane na izhode dnja.
I v tom stroju jest promežutok mali'
Bi't možet eto mesto dlja menja.

Nastanet den i žuravljinoj stajej
Ja popljivu v takoj že sizoj mglje.
Izpod nebes po ptičji' oklikaja
Vseh vas kogo ostavil' na zemlje.

Včasih se mi zazdi, da vojaki,
ki se niso vrnili z okrvavljenih polj,
ne ležijo v naši zemlji,
ampak so se spremenili v bele žerjave.

Odtistihmal pa vse do današnjega dne
letijo in se nam oglašajo.
Morda prav zato tolikokrat obmolknemo
in se z žalostjo zazremo v nebo.

Leti, leti po nebu utrujena jata,
leti v meglice zahajajočega dne
in v tej jati je majcena vrzel,
mogoče čaka to mesto prav name.

Prišel bo dan, ko bom ostal z žerjavi,
zaplaval bom z njimi v sive meglice
izpod neba bom po ptičje klical
vse vas, ki sem vas pustil na zemlji.