22. maj 2014 13:09
No, dobro, da nisem ničesar o Evroviziji brala prej. Ko je zapel Klobasnik, sem se vprašala, kaj je enega spola. Nato pa zaprla oči in poslušala. Zelo lep moški vokal.
Kako pa je videti, je v primerjavi z onimi parkli, pri katerih nihče ni razpravljal o enakopravnosti, me pa glede na slišano niti ne zanima več. Sicer pa je dobra prvokacija.
Moj čas Evrovizije je bil do nepozabnega dne, ko smo zmagali. Vsako leto sem si silno želela zmage in smo si jo tudi zaslužili. Tisti večer pa je mama ležala na tleh sobe in zaspala, ker jo je bolela hrbtenica, ostali so ugasnili pred menoj. Mama se spomni, da sem kričala, da se naj zbudi, ker izgleda, da bomo zmagali, čeprav nimamo denarja za prireditev. Tako se je spremenil moj odnos do zmage.
A Djuli. Tisti večer sem razbila mamin avto, ker sem neprevidno zapeljala v garažo ( res ekstremne razmere), naslednji dan pa sem šla teč s Titovo štafeto, z vsem ponosom. Kako se čas spreminja.
V avtu pojem na Ruža crvena, v izvedbi Akordov. Vsi vedo, kdaj se pripeljem v našo malo ulico. Kjer jo večina obožuje, glede na precej bolj glasno izvedbo pri sosedih. Če imam v avtu našega otroka pojemo Živa in Žan, ali pa Moj črni konj je bele barve. Še po parkiranju.
F r i n a
.
Vanja
prav zdaj je spet aktualna... nesem ven vrč z zdrobljenim ledom, vodo in bezgovim sokom
