15. mar 2011 22:23
Včeraj sem razmišljala, da pomeni nevarnost jederske energije manj elektrike, da pa ne vidim, da bi se kaj dosti delalo na prihrankih energije.
Mene je strah posledic dela človeških rok, ker ni mogoče računati na vse okoliščine, kar se je na Japonskem tudi izkazalo. Čeprav so Japonci strokovnjaki za gradnjo JE na protresnem območju, so se zmotili dvakrat: niso predvideli tako močnega potresa in niso predvideli komplikacij, ki so se pokazale glede hlajenja. Koliko malomarnih izračunov in predvidevanj je v gradnji JE po svetu, kjer je bila vodilna ideja imeti energijo za vsako ceno in prodati tehnologijo, če se da staro, da je kdo potegnil provizijo.
Če se spomnim gimnazijske geologije, stoji naša JE na potresnem omočju, celo na prelomnici. In takih odločitev je mene strah.
Živim v dolini, ki z elektriko oskrbuje SLovenijo. V osemdestih se je v lokalnem časopisu pojavila študija lokalnega zdravnika s primerjalnimi podatki o obolevnosti in drugih zdravstvenih težavah v primerjavi s slovenskimi podatki. Grozljivo.
Čez noč, brez enega samega dokumenta o zapiranju, so ustavili proizvodnjo opeke iz pepela ( EFE ), s katerimi so zgradili večino mesta, bil pa je tudi precej poceni. Nihle ni nikoli pojasnil, kaj se je zgodilo, da je prišlo do ukinitve, saj ni nikomur znano, da bi bilo kaj narobe s samo trdnostjo materiala. Bilo je nekaj člankov o preseženih vrednostih radona, ki so ga merili v takih objektiv v Celju.
V vseh letih sem videla, kaj pomeni poseg v naravo in spremljala potapljanje vasi in naselij, kar je bilo videti kot po atomski vojni.
Moji prijatelji, ki so živeli v isti dolini, obolevajo za rakom v tako velikem deležu, da se mi zdi nemogoče, da bi bi bila taka porazdelitev samo med mojimi prijatelji, ki premladi umirajo in zbolevajo.
Če parafraziram: bogovom smo ukradi ogenj, da smo preživeli. Ta ogenj je v sedanjih časih električna energija. In bogovi so se za tatvino maščevali. In vsaka energija pomeni nevarnost, saj nismo sposobni odstraniti vseh tveganj. PO potresu na Japonskem se bo več razmišljalo energiji, pri nas pa nihče ne razmišlja o prahu, ki ga požiramo, o smradu, ki ga požiramo, da imamo lahko skoraj vse- na elektriko.
V osemdesetih so bile redukcije, da se je enrgija prihranila. DAnes si ni mogoče zamisliti, da bi se to kdo upal storiti.
Kjerkoli se dviga jedrski prah, vedno bomo slej ko prej čutili posledice preobremenjenosti okolja. Ne glede na razdalje, smo vsi na istem planetu.
Mene je strah moči narava in človeške predrznosti.
F r i n a