26. feb 2012 5:22
Če misliš mene, sploh ne, na stavek naor mi je pač takoj potegnila pesmica od bilbi, pa nič v zvezi s teboj ali s kom drugim.
Tebe pa s tvojimi kapučini popolnoma razumem (been there, done it), sem bila pol življenja suhljata jutranja utrujenka, še hujši primerek je bil moj papa, imamo še danes doma njegovo kafetjero - mislim, da je za šest ljudi, no on si jo je zjutraj, ko se je med zaletavanjem v pohištvo prebil do štedilnika (tam nekje po deveti uri) skuhal čisto samo zase in jo malo polil in večino spil, še malo pohiberniral, potem je pa tam okrog dvanajste čisto oživel in ponoči gnjavil celo familijo, predvsem tiste, ki smo bili skladni z njegovim bioritmom in smo ponoči risali za službo ali šolo.
Verjetno imaš tako kot moj papa nizek pritisk, jaz sem ga tudi imela in sem večino svojega delovnoga življenja čisto zares trpela. Moj papa je imel na srečo tako službo (bil je predavatelj na FF), da se je lahko pojavil v službi ob uri, ko je že zastopil kje je zgoraj in spodaj. Jaz pa ne, če se spomnim vseh gradbenih odrov, po katerih sem se ob zori majala, si glede na to, da nisem prijateljica višin, lahko samo čestitam, da sem polovico svoje delovne dobe preživela v polzavesti. (ajojoj, pa čisto celo penzijo mi bodo nadalnjega plačevale naša skisana specialna povratnica et consortes. Ampak to je itak predolg tekst zanje - ne morejo tako dolgo brezplačno švigati z očmi sem in tja).
Ti bom enkrat (če boš pri volji) napisala, kako se je, ko je bil že v penziji in na počitnicah pri meni, učil zgodaj vstajati in kako je meni visok pritisk spremenil življenje na bolje.
Pa en lep pozdrav in tole, kar trenutno poslušam
http://www.youtube.com/watch?v=rgt_G9OsRk8&featu
nola
Sporočilo je spremenil(a) nola dne 26. 2012 05:24