9. feb 2011 12:30
Pri mojemu možu npr. so zgradili "preveliko" hišo. V pritličju je bil mišljen starejši sin in njegova družina, v prvem nadstropju starši, v mansardi pa še mlajši sin (moj mož) in naša družina. Še danes, po 40 letih hiša ni dokončana (ker bi jo morali sinovi, dokončan je bil samo del, kjer so živeli) Moj mož se ne rad spomni obdobja gradnje, ki je potekala ravno v času njegovega odraščanja. Staršev so prišli domov in gradili, otroštvo je preživel s svojo babico in gradbinci.
Danes v tej hiši živi (v prvem nadstropju) samo še moja tašča, stara 78 let, oba sinova sta se odselila na svoje. Nove hiše se drži še stara podrtija, parcela je ogromna, na njej vrt, sadovnjak, živa meja, polno trave za kosit. Pozimi taščo non stop zebe, ker je ogrevanje drago, izolacija slaba, okna za zamenjat, penzija mala. V sobah, kjer spi ima 10 stopinj, v dnevnih pa cca 17.
Pa se ne bo odselila, ne razmišlja o tem. Še vedno upa, da bo en od sinov prišel domov, čeprav imata oba urejene bivalne razmere. In čeprav sta se ravno zaradi te hiše na smrt skregala.
In zaradi hiše se še zdaj dostikrat skregamo. Ker je treba okrog hiše travo kosit večkrat na leto, spomladi obrezavat sadno drevje, trto, je treba vrt zorat, je treba 20-metrsko živo mejo vzdrževat, je treba jeseni obirat jabolka, hruške, slive, grozdje. Okoli hiše je polno prevelikih dreves, smreko in brezo bi bilo potrebno odstraniti. Stara hiša se ruši in posledično tudi nova zaradi tega trpi. Okna in streha so fuč. Da ne omenjam drobnih popravil znotraj hiše. Skratka problemov še pa še.
Nejcanja glede na tvoja razmišljanja, kako bo na stara leta, bi rekla, da te nekaj grize, črviči.
Nič nisi napisala, ali imate že zdaj (pre)veliko hišo, ali jo šele gradite, ipd...
Zgodb na to temo je polno. Šteje dom kot so zapisali mnogi in ne zidovi. Šteje občutek povezanosti in ne kvadratni metri hiše in pracele.
Mogoče še ena zgodbica moje prijateljice. Ko je bila še majhna, so se kot štiričlanska družina gnetli v eni sobi v babičinem stanovanju. Niso bili pri denarju, so se pa dobro razumeli. Potem pa se je zgodil čudež. Njen oče je zadel sedmico na lotu in pred 30 leti so si takrat kupili 82 m2 trosobno stanovanje. (to je resnična zgodba, če kdo slučajno dvomi o njej ) Oče in mama sta imela svojo spalnico, ona in njena sestra pa svojo. Ampak veš kaj je rekla? Da se v tistem prevelikem stanovanju doglo niso znašli. Tudi spali so še dober čas v isti sobi, čez dan pa so itak vedno skupaj viseli v dnevni sobi. Ker to so poznali, tako so se počutili udobno in varno.
Vilma