Sami v hiši

9. feb 2011 12:30

Pri mojemu možu npr. so zgradili "preveliko" hišo.  V pritličju je bil mišljen starejši sin in njegova družina, v prvem nadstropju starši, v mansardi pa še mlajši sin (moj mož) in naša družina. Še danes, po 40 letih hiša ni dokončana (ker bi jo morali sinovi, dokončan je bil samo del, kjer so živeli) Moj mož se ne rad spomni obdobja gradnje, ki je potekala ravno v času njegovega odraščanja. Staršev so prišli domov in gradili, otroštvo je preživel s svojo babico in gradbinci.

Danes v tej hiši živi (v prvem nadstropju) samo še moja tašča, stara 78 let, oba sinova sta se odselila na svoje. Nove hiše se drži še stara podrtija, parcela je ogromna, na njej vrt, sadovnjak, živa meja, polno trave za kosit. Pozimi taščo non stop zebe, ker je ogrevanje drago, izolacija slaba, okna za zamenjat, penzija mala. V sobah, kjer spi ima 10 stopinj, v dnevnih pa cca 17.

Pa se ne bo odselila, ne razmišlja o tem. Še vedno upa, da bo en od sinov prišel domov, čeprav imata oba urejene bivalne razmere. In čeprav sta se ravno zaradi te hiše na smrt skregala.

In zaradi hiše se še zdaj dostikrat skregamo. Ker je treba okrog hiše travo kosit večkrat na leto, spomladi obrezavat sadno drevje, trto, je treba vrt zorat, je treba 20-metrsko živo mejo vzdrževat, je treba jeseni obirat jabolka, hruške, slive, grozdje. Okoli hiše je polno prevelikih dreves, smreko in brezo bi bilo potrebno odstraniti. Stara hiša se ruši in posledično tudi nova zaradi tega trpi. Okna in streha so fuč. Da ne omenjam drobnih popravil znotraj hiše. Skratka problemov še pa še.

Nejcanja glede na tvoja razmišljanja, kako bo na stara leta, bi rekla, da te nekaj grize, črviči.

Nič nisi napisala, ali imate že zdaj (pre)veliko hišo, ali jo šele gradite, ipd...

Zgodb na to temo je polno. Šteje dom kot so zapisali mnogi in ne zidovi. Šteje občutek povezanosti in ne kvadratni metri hiše in pracele.

Mogoče še ena zgodbica moje prijateljice. Ko je bila še majhna, so se kot štiričlanska družina gnetli v eni sobi v babičinem stanovanju. Niso bili pri denarju, so se pa dobro razumeli. Potem pa se je zgodil čudež. Njen oče je zadel sedmico na lotu in pred 30 leti so si takrat kupili 82 m2 trosobno stanovanje. (to je resnična zgodba, če kdo slučajno dvomi o njej ) Oče in mama sta imela svojo spalnico, ona in njena sestra pa svojo. Ampak veš kaj je rekla? Da se v tistem prevelikem stanovanju doglo niso znašli. Tudi spali so še dober čas  v isti sobi, čez dan pa so itak vedno skupaj viseli v dnevni sobi. Ker to so poznali, tako so se počutili udobno in varno. 

Vilma

9. feb 2011 12:38

Pravzaprav sem imela srečo. Eni starši so namreč zgradili veliko hišo, a ko se je bilo treba odoločiti, ali bosta otroka ostala pod to streho ali šla na svoje, je bila izbira, brez kakršnega koli pritiska, prepuščena otrokoma. In oboji smo izbrali, da bomo ostali v hiši. Tudi  zavoljo tega se nam zaradi strehe nad glavo ni bilo potrebno skoraj ničemur odreči.

 

Drugi starši so gradili hišo glede na takratne trenutne potrebe. Zdaj sta v njej sama, ker sem jaz pač sšla drugam in ne v to hišo. Stroški precejšnji, a še zmoreta. Odtehta okolje, v katerem sta, in se, na srečo, še ničemur ne odrekata. Ko bo eden od njiju ostal sam, pa bo 110 kvadratov v eni etaži občutno preveč. A je rezervna varianta že pripravljena, že zato, da ne bo panike, ko se bo kaj nepredvidenega zgodilo.

 

Mamamia

mamamia

9. feb 2011 13:40

Samo, če historično pogledamo: V šestdesetih in še začetku sedemdesetih let se je marsikdo odločil za gradnjo hiše (v samogradnji in pomoči frendov in so vsako soboto pri kom malo betonirali in to več let cela druščina), ker so bile druge možnosti težje dostopne. Stanovanj še ni bilo veliko zgrajenih (zlasti ne takih, ki bi bila potresno varna) in tudi sistem stanovanjske preskrbe v prejšnjih časih (ali solidarnostno stanovanje ali kadrovsko v službi) ni mogel pokriti vseh potreb, ki so se rapidno večale (ker se je veliko ljudi iz vasi preselilo v mesta). V tem kontekstu je bila gradnja hiše način, kako se z leti in odrekanja vendarle pride do svoje strehe in ker je bilo veliko lastnega dela vloženo, je bilo toliko tudi manj odlivov.

Ta način gre do neke stopnje, od tu naprej pa ne več. Namreč, krajina je zabasana s pozidavami (nekaterimi precej čudnimi, da oko boli) in na eni točki se bo ta širitev ustavila. Do neke mere se že ustavlja. Ker se prekvalifkiacija kmetijskih površih v stavbna zemljišča upočasnjuje (je to težje narediti, kot včasih), pa ker je kriza malo upočasnila gradnjo hiš na periferijah, pa ker so bile lani poplave in je bilo poplavljeno obupno veliko novogradenj (in se je izkazalo, da prostorsko načrtovanje ni zadosti upoštevalo poplavnih lastnosti). Skratka, počasi se bo trend gradnje hiš ustavil. Se bo pa zgodilo, da se bo več adaptiralo starega. Ko se nacionalni fondus grajenih nepremičnin do neke točke razširi, se ne more več širiti v nov prostor in je treba več adaptirati. Saj Britanci tudi niso bili vedno nori na adaptacije, samo ko so dobili eno količino grajenih nepremičnin, durgega prostora pa ni bilo, so se morali odločiti za adaptacije. In tudi v drugih državah se to počasi dogaja. Kakih petdeset let se zidajo novogradnje, potem se gre pa nazaj na izhodišče in se adaptira tisto, kar imamo.

Vendelina jr.

9. feb 2011 14:07

Tudi mi smo imeli dvostanovanjsko hišo. Oba z bratom sva se relativno hitro odselila "na svoje". Starša sta še kakih 20 let sama živela v hiši. Sprijaznila sta se s tem, da sva si "porihtala" lastni gospodinjstvi in, da se ne bova vrnila domov. Predlani sta hišo prodala in se preselila v varovano stanovanje. Nobenemu od nas ni niti malo žal, da se je zadeva tako iztekla. K

9. feb 2011 18:26

Bom še jaz dodala svoje mnenje. Midva sva 9 let živela v hiši njegovih staršev. Z leti so prihajali otroci in ker sva imela v planu malo večjo družino, njegovi starši pa niso dovolili sprememb v hiši, sva se odločila, da si zgradiva svojo hišo. Nekaj let sva res zelo varčevala, tako, da tudi na dopust nismo šli. Pa za to otroci vseeno niso bili nič prikrajšani. Če sva bila še tako utrujena, smo šli zvečer na sladoled  -na sprehod, in smo bili vsi veseli. Mene je stanovanje blazno utesnjevalo.

Nekako smo zgradili veliko hišo in to jemljeva kot neko naložbo.Z leti se pa razmere tako ali tako spreminjajo, in kako bo ko bova stara ve samo Bog. Mogoče nam bo prišlo prav, da smo zgradili večjo. Sva pa tudi dogovorjena in se tudi oba zavedava, da bova na stara leta to najbrž morala prodati in iti na manjše.

Mislim, da je vse skupaj odvisno čisto od posameznika. Najini prijatelji si ravnokar preurejajo stanovanje v bloku, čeprav bi si z lahkoto omislili svojo hišo, vendar jima tako življenje v bloku ustreza, tako, kot je nama ustrezalo, ko sva gradila. Pravzaprav sem trdno prepričana, da si najbrž ne bi čisto nič več  privoščila zase, če ne bi gradili.

Ob vselitvi v hišo pa smo vsi občutili nek razdor med nami. Otroci so čepeli po svojih sobah , da sem se počutila kar malo osamljeno. Če sem jih hotela priklicati sem morala kar močno zavpiti, da so me slišali. Ravno zato nisem vztrajala pri tem, da morajo naloge pisati v svojih sobah, tako, da je sedaj  kar veselo za mizo v jedilnici.

Kaj bodo prinesla leta , bomo pa sproti videli.

 

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

9. feb 2011 18:37

No pri naših prijateljih imajo hišo,plus "brunarico" plus 2 stanovanji. Imajao tudi 2 sinova,na vsakega je napisano 1 stanovanje. Situacija je sledeča: -starša živita v "brunarici" - hišo oddajajo v najem - sinova oddajata stanovanji, ki sta njuna in živita čisto nekje drugje No ja,vsakemu svoje... Roncolino

9. feb 2011 19:45

Mojadva, penzionista, živita 100 km stran od mene v OGROMNEM stanovanju. Imata še dvostanovanjsko bajto s kakimi 300 kvadrati in ogromno parcelo. Eno stanovanje zaseda moj brat, drugo počasi propada.

Bajto sta starša zidala enih 20 let. Vse prihodke sta usmerila vanjo. V tistih stenah sta menda pustila svojo "kri in znoj". J***š kri in znoj, če zdaj tale ogromen spomenik zgrešenim predstavam propada. Prodala ne bosta ne hiše ne stanovanja. Še v stanovanje v nižjem nadstropju istega bloka se ne bi selila, pa čeprav ima mama že hude težave s pešakanjem v tretji štuk. Jamrata o stroških. Privoščila si nista nikoli nič. Ama N I Č. Ne za dušo, ne za telo, ne za dobro familije.

Midva živiva v stanovanju v pritličju hiše na 60 kvadratih in ob tem tlorisu to čisto dovolj. Tudi če bi imela otroke. Ker na koncu bova itak enkrat spet sama, v penziji in ne bi zmogla vzdrževati kakega "spomenika".

Vezat in navezat se na stene je ena velika neumnost. Spomini niso v stenah, so v srcih. Stene so pa lahko ena velika poguba in zelo kruta pot do groba, če človek ne vključi malo svoje racionalne plati. Stroški vzdrževanja velike nepremičnine so namreč huhuhu-visoki. In z leti samo norijo navzgor, ker starejša kot je nepremičnina, več stvari je treba poštimati. In pri (veliki) hiši je tako, da ko si ravno prišel do konca, lahko na drugi strani spet začneš.

tjas

9. feb 2011 20:29

Nekako se mi zdi, da so kometarji take sorte, da jih poveže predvsem "kolko ljudi tolko čudi", bi se pa dalo potegnit nekaj možnosti: Nekaterim bolj ustreza življenje v bloku ( so bolj "komot", greje jih toplarna, edini šport ali pa popoldanska obveza jim je računalnik, otroci itak ne grejo na dvorišče, ker so ves čas po nekih organiziranih aktivnostih...), drugim pa v hiši ( si ne predstavljajo življenja brez vrta, radi se družijo s sosedi, za otroke nikoli ne vedo, pri katerih sosedih so ravno na malici...), vmes je pa še ogromno življenjskih variant in možnosti. Eni so se morali vsemu odpovedati in so zato tako čustveno navezani na svojo nepremičnino, da je ne bi prodali niti če bi jim šlio za življenje in drugi jo jemljejo bolj po "ameriško" in se prilagajajo trenutnim potrebam oz. razmišljajo, da bo treba na stara leta v manjše, v bolj dostopno, v cenejše in morda z več možnosti za oskrbo in pomoč s strani drugih. Zgodbe življenja so si podobne in po svoje povsem različne, ker smo taki tudi ljudje in v njih lahko v enakih situacijah povsem različno funkcioniramo. So pa zelo zanimive in na vsako bi se dalo povedati ali napisati kaj, na kar se ob prebiranju spomnimo, ker poznamo ali smo slišali. Dejstvo pa je, da dejasnko potrebujemo vedno manj, da se nam življenjski prostor, ki ga potrebujemo in ga obvladujemo, manjša in da na koncu nič ne nesemo s seboj ( če verjamemo, da kam gremo, sicer je pa še to brez veze). Mi je pa prišlo na misel iz knjige Umri v bankrotu nekako takole, da naj bi življenje uživali in si privoščili ter zadnji ček, ki bi ga napisali za pogrebne stroške ne bi imel kritja.... anaboleyn

9. feb 2011 21:02

Iz ene izkušnje, na srečo ne moje.

Veliko hišo ali stanovanje je res težko vzdrževati, zdaj pa nemogoče solidno prodati. Nihče ne kupuje velikih hiš, dogaja se, da mladi in stari združijo sredstva in se vselijo v 2 nadstropji.

Ne glede na to, kaj se zgodi, če imate kaj, pazite, da vam ne bodo odvzeli opravilne sposobnosti, vas strpali v tretjerazredi dom, tam vas bodo giftali s pomirjevali, da vam ne pade na pamet, da bi pogledali svoj domek, ki vam ga bodo pod ritjo prodali ob žegnu lokalnih šerifov CSD, ne glede na ime. Povsod se dogaja enako.

Da ne ? Namig: glejte oddaje s socialno tematiko. Prihaja ...

F r i n a

Sporočilo je spremenil(a) frina dne 10. 2011 15:16