Na izredno željo uporabnic in uporabnikov tega portala sem pripravila nekaj vrstic, ki naj bi pomagale k razumevanju trenutnega dogajanja v Egiptu in arabskem svetu v Afriki. In ker danes pričakujemo največje proteste v Kairu do sedaj, da se malo pripravimo.
Moramo iti v zgodovino za kakega pol stoletja (plusminus nekaj let). Takrat se je afriški kontinent osvobajal svojih kolonizatorjev in se je politična geografija risala na novo. V dekolonizaciji so prednjačili v severni Afriki, v njenem arabskem delu. Kar je bilo razumljivo – gre vendarle za kulture, ki imajo že stoletja in tisočletja neprekinjeno tradicijo državne ureditve, administracije, umetnosti, znanosti…. In tako so se v petdesetih letih v Egiptu uprli angleški kolonizaciji (pod Naserjevim vodstvom), potem so temu zgledlu sledili v Alžiriji in se je Francija zapletla v vojno, potem pa se je iz Alžirije umaknila (in skladno s tem z malo več pameti tudi iz Tunisa in Maroka). Gadafi je 1967 z vojaškim prevratom izgnal ostanke italijanske kolonizacije. Ostal je še od svetovne javnosti pozabljen primer Zahodne Sahare, ki jo je imela Španija. Tam je sicer od leta 1991 formalno mir (efektivno ga ni, nedavno so bili tam spet spopadi), problem je pa v tem, da Zahodno Saharo kot državo, priznavajo v Latinski Ameriki in Evropi, v arabskem in afriškem svetu pa ne.
Ampak ostanimo na tem, da je bilo v arabskem saharskem delu v petdesetih in šestdesetih letih močno dekolonizacijsko gibanje. Po tem, ko je to gibanje zmagalo, so se zmagovalci udobno usedli v predsedniškein vladne palače. In nekako niso želeli ven. In kot je rekel lord Acton: Oblast kvari, absolutna oblast kvari absolutno, se je točno to tudi zgodilo. Težava Egipta, Alžirije, Tunisa in Libije je v tem, da imajo vodjo (rais, reis), ki efektivno grabi oblast. In ki mu tudi vzvodi demokracije (mimogrede, stranke so v vseh teh državah, celo v Libiji…čeprav imajo bolj malokrat volitve) pri tem ne predstavljajo blazne ovire. Ko se je tam zmagalo, se je zmagalo. Na volitvah vedno – jih niso posebej prikrojevali. Ker so čisto vse naredili že v času med volitvami. Službe, promocije so bile vezane na članstvo v vladajoči stranki, oporečnike je policija skrivaj maltretirala in tako dalje in tako naprej.
V Egiptu imajo sedaj predsednika Mubaraka, ki je to od leta 1981. Predsednik je postal po smrti drugega predsednika Sadata (ubit v atentatu, potem se je na govorilo, da se na posnetkih vidi, kako se Mubarak, ki je bil takrat notranji minister, ta pravi čas umika metku….). Gospod je letnik 1928 in je v kšeft vpeljal tudi svojega sina (kot možnega naslednika). Jasno, da mu je v tridesetih letih stopilo v glavo.
Trigger za egiptovsko žametno revolucijo – Egipčani preprosto nočejo več Mubaraka, nočejo več sistema zastraševanja njegove stranke in policije (kar je tudi razlog, da simpatizirajo z vojsko, policije pa ne marajo) in nočejo več korupcije okrog Mubaraka – so (vsaj tako kaže sedaj) zanetli v Tunisu. Tam so se ljudje na eni točki uprli kopičenju oblasti v rokah familije Ben Alija in frendov.
S tem, da je tunizijski predsednik vlade sam odstopil. In so sedaj sestavili neko začasno vlado, kjer se silno težko pogovarjajo (sestavljajo jo iz vladajoče stranke in sindikatov, ki so organizirali upore). Ampak nekako se pogovarjajo. V blagem upanju, da te pogovore v ozadju mirno vsaj malo koordinira in miri nekdanja kolonizatorka Francija. Ker tunizijska družba bi rada imela bolj spodobno moderno ureditev, pravico do svobode delovanja in govora, več socialne note – skratka oni želijo nekaj modernega in mirnega in ne nekaj versko izključujočega, ekstremističnega ipd. Ampak, če te pogovore nekdo malo miri, je čisto okej. In če ostali svet tega ne ve, toliko bolje. Ravno zaradi tega, da se nemiri umirijo, pa potrebujemo tiho diplomacijo (in ne zaradi tega, da bi se kak karaketrni luzer od asanža na račun tega za petnajst dni svetovno promoviral)
Podobno tudi egiptovska družba. Če gre verjeti opazovalcem (glej članke v Economistu http://www.economist.com/blogs/newsbook/2011/01/egypt_), je egiptovska družba precej laična – v smislu, da ekstremno muslimanske stranke nimajo kakšnega silnega impacta. Upajmo, da imajo prav. Namreč, Evropa in ZDA sta nekako mižali nad notranjimi rabotami oblasti v afriških arabskih državah zaradi tega, ker so se te na zunaj promovirale kot laičine in kot branik pred muslimanskimi ekstremisti, ki jih je azijski kontinent poln.
V Egiptu se bo zgodilo to, da bodo Mubaraka nekako pregovorili, da odstopi. Potem bo težko nalogo koordinatorja strank in upravitelja Egipta prevzel Mohamed El Barradei.
Upajmo, da se bo to čim prej zgodilo. Je dobro za svetovni mir.
Paralelno z upori v Tunisu, so bile tudi demonstracije v Libiji. Zahtevali so boljše življenje. Gadafi je odgovorili z 20 milijardami dodatnih investicij v socialno gradnjo.
Neodvisno od tega, koliko časa bo potrebno, da se miren prehod oblasti v arabskem afriškem svetu izvede, je pa ena stvar zanesljiva. Cena nafte se bo povišala
P.S.
Tule je še serija dobrih tekstov za vse hispanofile in posebej para mí queirdo amigo que se está preparando para el viaje al continente latino – aqui tienes los articulos para que practiques el idiomaJhttp://www.elpais.com/articulo/internacional/Egipto
Vendelina jr.
Temo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 1. feb 2011 9:10
Leta itak niso merilo za primernost posameznika za predsedniško funkcijo. Bolj smotrno bi bilo, da bi države sprejela zakonodajo, po kateri bi bilo število predsedniških mandatov omejeno, pa bi bil problem rešen.
Žal pa gredo nekatere države ravno v obratno smer, v Alžiriji so bile že sprejete spremembe ustave, ki so omogočile predsedniku še tretji mandat, prav tako v Venezueli. Se mi zdi, da si te države (no, v bistvu njihovi vladarji) demokracijo predstavljajo zelo po svoje. 
Vanilija
Vanja
