Razgovor za službo...

26. jan 2011 9:19

Ah Vendy, kot vedno: žebljico na glavico.

Seveda dobrodošla tudi ostala mnenja.

Sem si pa zadal domačo nalogo: Preštudirati obnašanje, samozavest (ne nadutost), s tem tudi morebitno poseganje v zasebnost. Včeraj se pač nisem znal prodati, naslednjič bo že bolje.

peter

26. jan 2011 9:22

Desanka je napisal/a:

I Veliko jih ob pogovoru sploh ne gleda v oči. Zato sprašuješ. Čim več. Da vidiš odziv. Desanka

 

Moj sin ima pa drugačno izkušnjo - bil je na razgovoru za prvo službo v neki manjši d.o.o. (pri dvajsetih) in ko je prišel domov, je dejal, da je zadeva zelo vabljiva, da ga je pa izredno motilo, da ga izpraševalec ni ves čas pogovora niti enkrat samkrat pogledal v oči.

 

rrr

26. jan 2011 9:30

Ta, glavna izpraševalka, je bila nekako pusta, če me razumete, tipičen birokrat (iz filmov), tista zraven pa prijetna, res prijetna. Ni bilo neke kemije, ne topline, zgolj zbiranje informacij. Se bom moral tudi tega priučiti, očitno.

peter

26. jan 2011 19:56

Socializma ni več. Ampak jaz sem imela oba otroka v socializmu (in ne samo jaz seveda) in me je moj tedanji šef prav grdo gledal, ko sem zanosila drugič, ko je imel moj sinko devet mesecev. Še moj oče je večkrat rekel, kako država nima nič od žensk, ko so pa kar naprej noseče. Pa takrat nismo imele rizičnih nosečnosti, smo delale do enega meseca pred porodom. Potem pa še sedem mesecev porodniške. Moje predhodnice pa samo 105 dni porodniške. Tako, da dandanašnji le ni tako slabo na tem področju.

 

 

 

 

 

naor

27. jan 2011 9:35

Ibiza, tudi jaz sem na prvem razgovoru iskreno povedala vse kar so spraševali - v kakšnem stanu sem; koliko otrok imam; kako imam urejeno varstvo; kje dela mož; kaj je po izobrazbi; kakšen delovni čas ima; kakšen avto imam; kaj delam v prostem času; kje živim- ali je moja nepremičnina; če kadim; kako prenašam stresne trenutke; zakaj menjam službo; itd..... še dobro, da me niso vprašali kakšno številko spodnjih hlač nosim!!!! Ko sem dala skoz nekaj razgovorov sem postala bolj diplomatska, bolj pripravljena, na določena vprašanja sem odgovarjala kratko in jedrnato in občutek je bil res dober profesionalen... Zadnji razgovor za službo pa je bil katastrofalen. Vse živo so me spraševali (3 moški), še več kot prvič in na koncu mi direktor reče, da nisem najbolj primeren kandidat od vseh tistih 200 kolikor so dobili prijav, predvsem zato, ker sem starostno nezanimiva....Halo??? Takrat se mi je pa dvignil pokrov in sem si dala duška. Kar direktno sem mu rekla, da pri mojih letih lahko vidiš takšne ali drugačne modele, eni damo nekaj nase in smo fit, drugi pa.... In kaj se je zgodilo, dal mi je prav in pogovor se je prijetno zaključil. Odgovora nisem dobila in jih nisem smatrala za resne. Pa me čez skoraj 2 meseca pokliče, če bi prišla k njim delat in to že takoj naslednji dan... Kako se je odvila zgodba pa ni za javnost. Katastrofalno za njih, jaz pa sem šla skozi dobro šolo, da ni dobro vsemu verjet. Zdaj spet iščem, ampak zelo previdno...

27. jan 2011 16:51

Do dobrem letu neuspešnega iskanja prve zaposlitve bom pripravljena odgovoriti na vsako vprašanje, marsikaj požreti in se verjetno tudi čemu odpovedati. Stara sem 29 let, sem ženska, in po statistiki (katere del sem tudi sama) se mi ne obeta nič dobrega. Je pa stanje zelo žalostno. Si želiš delat, se izkazat na marsikaterem področju, se izobraževat, celo za nekaj let predat delu, pa ni možnosti za to. Ko iz prve roke izveš, da itak preferirajo moški spol, je občutek sploh obupen. Če ni razpis objavljen zgolj zaradi samega sebe, kar pa tudi kmalu postane jasno. vesoljka

28. jan 2011 11:03

Vesoljka, vse dobro ti želim, ne obupat.

Vendelina jr.

28. jan 2011 21:55

Vesoljka, težko mi je ob branju tvojega sporočila. Želim ti moči in vztrajnosti. Imam prijateljico, mamico štirih otrok s srednjo izobrazbo, staro 40+. Po dveh letih brezposelnosti in dveh fasciklih prošenj je dobila službo: najprej za 6 ur in določen čas, nato 8 ur, zdaj pa so ji dali nedoločen čas. V delu uživa, je uspešna in zadovoljna. Dobrojedka