25. jan 2011 20:23
Turčija je bila moja prva samostojna destinacija, moj scenarij od začetka do konca, trije tedni, štirje študenti in končna ocena; neprecenljivo. Predvsem pa izredno poceni, ljudje prijazni, vandrali smo daleč proti vzhodu, doma jih je ob pozdravih z jezera Van kar malce zvilo, pa smo se le hecali. Hatuša je bila najvzhodneje, kar smo prišli, v Ankari so nas dobesedno posedli na delavski avtobus, edine besede, katere so bile nam razumljive, so bile znamke naših superg. Pa se nam ni zgodilo nič, Kapadokijo smo tudi prevandrali podolgem in počez, najeli smo si vodiča, ki nas je z osebnim avtom prevažal okoli. Med drugim sem v lončariji prakticirala delanje vaze, zgubila oči zaradi enega turškega dečka, v Konyi smo se dečve švercale v mošejo, v katero imajo dostop samo moški, ob enih zjutraj smo pili čaj pri fantu, katerega je mama iz Nemčije poslala nazaj domov, ker mu je našla nevesto. Spet nekje drugje nas je skoraj posvojil fant, ki je hotel samo prakticirati angleščino. Da ne omenjam tega, da kot ženska skorajda nisem smela plačati računa za pijačo. No, enega fanta smo imele s sabo, pa so mu bili vsi fovš, ker se je okoli potepal s tremi dečvami. No, prijateljico je po Efezu zalezoval oboževalec njenih modrih oči in kodrov, drugi dve sva bili popolnoma neopaženi, tako pač je, če si bolj suhajužina sorte. Skratka, krasno je bilo. Z letalom vred je prišlo okoli jurja tedanjih nemških mark. Tako poceni nisem nikoli več zganjala turizma.
Loni Makaroni