13. jan 2011 19:49
Hja, amy in pomarančika, jaz se pa z vama ne strinjam v veliko stvareh. Strinjam se, da je živali (in ne samo živali) treba spoštovani in z njimi lepo ravnat.Tako kot, mimogrede povedano, tudi z ljudmi. Torej tu smo na čisto isti valovni dolžini - naš odnos do drugih bitij nima zveze s tem, ali smo enakovredni ali ne. Tu se pa večina strinjanja tudi neha. Če pogledaš Rimljankino drevo ali grmiček, potem smo ljudje samo ena vejica v kar bujni krošnji živalskega dela - ampak mi sami smo pa rekli, da ta in edino ta vejica od vseh živalskih pa ni več žival, ampak nekaj čisto posebnega. Pač tako, kot rečemo za svoje sosede - saj so oni tudi ljudje, no ja, naj jim bo, ampak so pa hudičevo gmajn folk in smo mi pa že nekaj boljšega (zdaj pa pojdi pa vprašaj sosede, kaj oni mislijoo tvoji klasifikaciji). O sveta preproščina. Kot prvo je seveda filozofsko vprašanje: kdo postavlja kriterije enakovrednosti? Že tu bi lahko z vso debato nehali, pa se mi ne da. Najbrž sem poklicno malo zaznamovana, tako da pač ne verjamem v to, da bi bil človek kaj bolj posebnega od vseh ostalih prehodnih naravnih pojavov. Izjava, da nam je "narava bogato postregla z razumom" se mi zdi že sama po sebi zelo homocentrična. Ljudje namreč inteligenco drugih bitij merimo s svojimi lastnimi izključujočimi merili: kdor se odloča in ravna v neki situaciji drugače od nas, je neinteligenten. Tako IQ lestvice nameč delujejo. Inteligence morskih živali, recimo, sploh ni mogoče meriti s "kopenskim" metrom, ker je vodno življenje tako temeljito drugačno od suhozemnega, da je tako početje že v koreninah zgešeno in s tem tudi - hja, kaj čemo - samo po sebi neinteligentno. Kar nas seveda ne moti, da ne bi tega počeli še naprej, ker nam pamet pač dalje ne seže. V šoli smo se učili luštno zgodbico o tem, kako so določali inteligenco različnih živali: postavili so jih pred razcepljeno pot - na levi jih je čakal slasten zalogaj, če so zavili v desno, so jih pa stresli z električnim tokom, ne preveč, da jih ne bi poškodovali (ker živali spoštujemo). Pes je samo enkrat zavil v desno in nikoli več. Mačka tudi. Nekateri so potrebovali par poskusov, da jim je kapnilo. Rekorder je bil deževnik, ki ga je bojda 200 krat odneslo med elektrode, tako da ga je znanstveni svet proglasil za najmanj inteligentnega. Ampak, drage dame - kako pa veste, da deževniku nežno vibrirajoči občutek blagega gomazenja ni bi preprosto všeč? Tega seveda ne bomo izvedeli nikoli. Prehranjevalne verige so tudi ena hecna reč. Ker namreč na vrhu ni Homo sapiens, saj vsake toliko kak tiger ali medved ali morski pes pohrusta tudi kakega človeka in bi jih še več, če bi bilo lažje priti do njih in bi manj brcali. Saj ne, da bi bili tako zelo okusni, ampak smo pač hrana, tako kot vsaka druga (ki slučajno sama zase misli, da je več vredna - ampak si svoje prepričanje lahko nekam zatakne v čeljustih nekoga, ki je tisti hip pač eno stopničko višje). Tako se mi tudi mahanje s "pravico, da živali jemo" zdi smešno. V naravi ni pravic. Ali pa, če tako hočeš - jasno, da imamo pravico jesti živali. Jasno, da imajo zveri in morski roparji pravico, da jedo nas. Na nas pa je, da se tega ubranimo, kakor vemo in znamo - ker imamo to pravico, ker se v naravi živali pač branijo ena pred drugo, ene bolj, ene manj uspešno (pa tudi rastline se branijo pred živalmi, ki jih hočejo pojesti - saj kdaj pa kdaj tudi hiperinteligentni človek omaga v boju z mušnico ali šmarnico). Ups, žaljivke. Odkrito povedano - ne vem, zakaj je žaljvka, če dami rečeš, da je svinja ali krava, nikakor pa ni žaljivka, če ji rečeš, da je gazela. Ali srnica. Ali miška ali muca, če smo že zelo intimni. Pa zakaj moški rad sliši, da je pravi žrebec, pa četudi je v resnici navaden vol. Tu bi morali svoje povedati psihologi, ali še bolje, socialni antropologi. Ne vem, zakaj bi se krave kesale, če brcnejo tistega, ki se preveč motovili okrog njih. Temu se reče neverbalna komunikacija, ki ti je krava pred brco nakloni obilo in bi jo razumel, če ne bi bil takooooooooooooooo zelo pameten - beri; če bi bil pripravljen biti pozoren na znake, ki ti jih daje s tem, ko se prestopa sem in tja in rita in muka, hja, za pametnega človeka same nevidne reči. Raje vprašaj, ali se (inteligentni in etični?) ljudje kesajo, če zbrcajo žival. Če malo pogledamo v zgodovino, kaj se je dogajalo med biotskimi krizami (to so obdobja, ko so se dogajale izredne okoljske spremembe in je živemu svetu šlo hudo za nohte, saj je v takih obdobjih izumrlo tudi po 90 ali še več % VSEH obstoječih živalskih in rastlinskih vrst) - obdržali so se tisti najbolj prilagodljivi. Ne tisti na vrhu prehranjevalnih verig. Ne največji. Ne najbolj inteligentni (po naših merilih seveda). Ne tisti z največjimi avtomobili. Torej, kaj mislim: mislim, da smo vsa živa bitja enakovredna. Nismo pa vsa živa bitja enaka. Mi sami smo si pač postavili vrednostni sistem tak, da smo na vrhu - ja kdo neki: mi. Če bi se znašel človek v krdelu živalil, bi se zelo hitro pokazalo, kdo je na vrhu njihovega vrednostnega sistema - četudi bi prišleka tolerirale, vsaj nekaj časa. Tako narava pač deluje. Jaz z velikim veseljem jem ribe, pujse, kokoške...., ampak me to niti najmanj ne navdaja z občutkom večvrednosti, prej hvaležnosti. In podobno velja tudi za rastlinski svet, tisti užitni in tudi ostali - ker namreč v naravi ima vsako bitje, rastlina ali žival, svoje mesto, če si ga je sposobna ubraniti pred drugimi. Če ne, je pač nekega dne zmanjka, kar je pa niti malo ne naredi manj vredno. Tako kot bo zmanjkalo velikih pand, ne samo zato, ker smo jim ljudje uničili življenski prostor, ampak predvsem zato, ker je pri njih evolucija šla pač predaleč in malo udarila mimo, ko je ustvarila zveri, ki hočejo jesti samo bambus, pa še to ne kateregakoli. Sicer pa lahko o tem, ali smo ljudje enakovredni živalim, vprašaš svojo mačko. Vsak mačjeljubec zelo dobro ve, kaj mislim. Lep večer! Sonja
rimljanka 
.. (Pa ne bi zdaj o zdravju 
)
lp, 
Gabi.jpg/250px-Darwin_-_Descent_of_Man_(1871).jpg)
