Kako razmastiti mleto meso

5. jan 2011 10:44

No ja Yulchi , Amerika ni glih nek sinonim za kulinarične presežke. Je kar nekaj tega , kar je pri nas mnogo boljšega, kar vpraši Vanjo. Takih okusov ,kot jih imajo naša živila še nisem okusil nikjer po svetu tko, da meni je naša kulinarika silno všeč. lp p.s.: fazan je odličen in prav nič pust če ga prav pripraviš. Najbolj osnovno je, da ga nekoliko bardiraš, pa seveda pridno zalivaš med peko. hedonist

5. jan 2011 11:00

Če jaz ne bi bila čustveno vezana na žgance, mi najbrž ne bi bili všeč.

Tako kot marsikateremu tujcu, ki jih je poskusil jesti, niso bili.

Šele potem, ko sem povedala povestico, so se psihično pripravili in se toliko časa spidirali, da so se naspidirali na ta kulinarični presežek.Potem je šlo. Najprej iz čiste pietete, potem pa že malo iz duvatorstva kao "mi pa žgance jemo, obvladamo lokalno hrano ergo smo svetovljani"...

 

V Ameriki sem v sekundi počepnila pred hamburgerji in cocacolo. Ne prej ne potem me to dvoje ni ganilo.

 

Zdaj pa bodi pameten.

 

japaja

5. jan 2011 11:06

Aja, sem čisto pozabila povedat svojo idejo o razmaščenem mletem mesu.

Mi smo to reševali tako, da smo skuhali govejo juho, kuhano nemastno govedino zmleli ali nasekljali na drobno, zamešali v sestavine za polpete in nadaljevali postopek.

Potrebno je dodati nekaj več začimb kot sicer pri surovem mletem mesu.

japaja

5. jan 2011 11:27

Katero povestico Japaja? Tisto: skuha bedak, zmeša junak?

Ko dobiš naslednji obisk, daj takoj pokusit fructalovo breskev in marelico. Boš videla, kako hitro se bo nos poravnal, če bi slučajno imel kakšno tendenco navzgor.No, pri nas vedno pridno pupajo in papajo vse po vrsti.

Sergej

5. jan 2011 11:41

Hehe, Sergej C, podobno povestico kot pri pršutu. Ampak pri pršutu jo povem malo bolj vzvišeno, v smislu: tam, kjer ni skoraj ničesar razen kamna in vetra in burja sproti odnaša rodovitno zemljo, tam so ljudje izumili nebeške okuse in pokazali svojo genijalnost.

Pri žgancih sem rahlo bolj slovenska: delovni trpeči človek je za svojo tlako potreboval poln želodec in dlje ko je nekaj pocastega valjal po ustih, dlje je imel občutek, da ima kaj jesti. Žganci so nam dali kalorije in moč, da preživimo.

No, tole so ene ad hoc variante, a za vzorec bo najbrž v redu?

japaja

6. jan 2011 2:08

hedonist je napisal/a:

No ja Yulchi , Amerika ni glih nek sinonim za kulinarične presežke. Je kar nekaj tega , kar je pri nas mnogo boljšega, kar vpraši Vanjo. Takih okusov ,kot jih imajo naša živila še nisem okusil nikjer po svetu tko, da meni je naša kulinarika silno všeč. lp p.s.: fazan je odličen in prav nič pust če ga prav pripraviš. Najbolj osnovno je, da ga nekoliko bardiraš, pa seveda pridno zalivaš med peko. hedonist

 

Uh, hedonist, tukajle si pa mimo brcnil. Ze vec kot 10 - 15  let je Amerika meka za nove kuharije, okuse itd.

Veliko nadobudnih Evropskih kuharjev se seli sem in uspesno odpira fenomenalne restavracije. 

Po pravici povedano, nobenega Evropskega prijatelja, ki pride na obisk, me ni sram peljati ven na vecerjo, pa je lahko samo hamburger za cirka $10 (ajd, iz bizonovega mesa, ker spadam k ta zbircnim) ali pa sushi (takih, kot jih ima vsaka nasa prcvarnica, jih v Evropi ni niti v najbolj nobl restavracijah - preverjeno) ali pa karkoli drugega, kar ti srce pozeli.

Ja, ce bo kdo iskal zgance, teh pa res se nisem zasledila.   

 

P.S. Da ne bi kdo mislil, da sem v kaki metropoli. Do najblizje vecje je 4,5 do 5 ur voznje.

 

Vanja

 

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 06. 2011 03:02

6. jan 2011 8:07

Hja, vsaka vrsta se širi na območja, kjer je malo konkurence, ali vsaj manj kot tam, kjer je trenutno. Verlja tudi za kuharje. Zakaj pa ne. Ampak, jaz bi, če že, na suši šla na Japonsko.

rimljanka

6. jan 2011 8:20

Kolikor spremljam po medijih kulinariko, bi se z mnenjem kar pridružil Vanji. Žal nisem hodil veliko naokoli, dobro poznam ponudbo recimo v bavarski prestolnici in se mi scedijo sline ko vidim njihove trgovinice, supermarkete, tržnice. Tu v Ljubljani pa porabim cel popoldan da bi izvohal sake, pa grem domov praznih rok. In za vsak recept ki bi ga želel preizkusit mi manjka kakšna sestavina.

Slovenska kulinarika je ok, ampak za poveličevat pa tudi ne, zakaj? Vsak narod je ponavadi navezan na svoje jedi in značilnosti. Meni osebno so nekatere jedi top, ampak se pretežke in jem enkrat dvakrat in imam slovenske kuhinje dovolj. Ajdove žgance obožujem, nekatere mesne izdelke, zelje na vse načine...ampak ni je čez lahko, mediteransko (v grobem rečeno) hrano, za moj okus. Je pa res, da po jedi ne grem na njivo, kar igra precejšno vlogo.

Commis débarrasseur

6. jan 2011 16:01

Rimljanka, kar verjemi, da ne rabiš ravno na Japonsko na suši. V Ameriki so v suši restavracijah originalni kuharji. V NY so me zvlekli v vietnamsko restavracijo, zvlekli zato, ker sem trdila, da jaz ne jem vietnamske hrane. Vprašajte me zdaj, če jo jem.Kot je napisala Vanja, Amerika je Eldorado za gurmane in tudi povprečne jedce. Slovenija je pa naša domovina, mamina kuhinja pa itak najboljša. In jaz sem tudi čustveno navezana na žgance kot Japaja. Z leti je pa meni tudi postala mediteranska kuhinja nadvse blizu.

naor

6. jan 2011 22:32

Stvar je v tem, ko imas enkrat neko referenco, (mi je prišlo na misel, da sem spet direkt prevajala), ko si imel moznosti jesti dolocene stvari drugod po svetu oz. v originalni drzavi in spoznaš, kako mora biti nekaj narejeno, se stvar obrne. Ja, na Japonskem sem prezivela ene 3 tedne IN jedla vse mogoce sushije in sashimije, od hobotnice, do morskih jezkov, skoljk in raznoraznih rib. To je moja izhodna tocka za ocenjevanje susijev. Imam se sreco, da moje burboncice dobrih stvari zlepa ne pozabijo. No ja, saj slabe si tudi zapomnim, ampk jaz grem samo enkrat na led.

Moja starsa smo prvic, ne da bi vedela kam gremo, peljali v nek lokalni sushi bar. Ko smo prisli tja, sta se po zacetnem praskanju po glavi spravila nad sushi, kot da ze en teden ne bi nic jedela. Drugic smo jima ze lahko povedali, kam gremo na vecerjo.  

Da bi pa kar tako poletela na Japonsko na eno porcijo sushija, je pa le malo prehuda, a ne?

 

Spet čist mimo -amo. Ampak o hrani se itak lahko diskutira do onemoglosti.

 

Ker že tako ali tako mimo , še tale prispevek o tako menovani molekularni gastronomiji in kuharju Jose Andres-u. http://www.cbsnews.com/video/watch/?id=6754666n&

Njegov meni v Mini Baru s 25 do 30 različnimi jedmi (takole po 1 grižljaj na jed), stane $150 na osebo, plus napitnina (normalno 20 do 25% za nobel restavracijo), plus davek plus vino.  

 

Vanja

 

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 07. 2011 03:05