Domači jušni rezanci

12. sep 2011 9:51

Jaz uporabljam katerokoli moko ponavadi mehko.

12. sep 2011 9:55

Navadno moko.

12. sep 2011 12:07

Za rezance vedno uporabljam OSTRO moko.

Pozdravček!

12. sep 2011 16:09

Sicer jih ne delam več sama. Dokler pa sem jih, sem tudi jaz uporabljala ostro moko. Mogoče samo moč navade, vendar se mi je zdelo, da z mehko ne bo šlo v redu.

12. sep 2011 19:11

Jaz uporabljam pol gladke in pol ostre moke

12. sep 2011 19:49

Očitno gre z vsako moko, samo grif je treba imet.

12. sep 2011 21:25

Jaz sem eno od mojih 1500 tet opazoval kako je to delala. Kr na mizi v kuhinji je vsula šalico moke ostre, dva rumenjaka, sol in olje in je to z rokami v 10 minut spravla v eno tako kepo al malo večjo kroglo. Nato je celo mizo posipala na rahlo z moko in vzela ogromen lesen valjar in to valjala tako dolgo, da je blo čez celo mizo. Nato čez neko mašinco, ki je mela oni ročaj za vrtet potegnila skoz eno 3x. Pol pa narezala. ker je mela mašina nastavke za rezanje,drobljenje itd. Nato je na mizo dala frišn beli prt in rezance razsula gor, da so se celo dopoldne sušili. Ko se je to sušilo, smo šli pa flankirat po zagrebških birtijah al pa na Dolac.

MULTI_reloaded

12. sep 2011 21:29

Jaz delam svežo pasto po temle sistemu:

http://www.youtube.com/watch?v=C0XVDpPBHho

12. sep 2011 21:45

Ljubim testetine, še posebej široke rezance, tile pa morajo biti tako dobri, da ne vem, če je prav, da sem posnetek pogledala do konca.

Nikoli nisem imela strojčka za rezance, delala sem te stvari ročno, zdaj pa ne bi več valjala, bi me uničlo. Bom pa pogledala povsod kjer je mogoče, če je mogoče dobiti kak približek tehle.

12. sep 2011 22:04

Testo naredim približno tako kot multijeva teta (količine so vedno na oko pa po občutku, saj je moka enkrat malo bolj, drugič malo manj vlažna, enkrat se bolj lepi, drugič manj, pa s časom dobiš grif za te stvari). Moka je pol ostra pol mehka, ampak ne vem, če je res potrebno - tako je pač delala naša babica in tako mama kot jaz se slepo drživa njenih navodil, ker se je še vedno izkazalo, da je imela prav. Ko bunka na mizi odleži svoj čas (odvisno, kaj vse je treba vmes narediti, ampak zasušiti se ne sme), pa stopi v akcijo mamina Ampia, ki na našo srečo zaenkrat kaže, da bo večno živela, čeprav že leze proti štiridesetim in je zrezala že na kilometre širokih in tankih rezancev.

Na roke sem parkrat poskusila - ma je kar bridko delo, če hočeš, da so res enakomerno debeli (beri: enakomerno tanki) in široki. Ampak krpice pa še vedno režem peš, seveda potem, ko jih Ampia lepo na tanko zvalja.