Slovenske jedi v parizu

22. nov 2010 21:25

In na pariškem veleposlaništvu so bili vedno prijazni. Mamamia

22. nov 2010 21:54

Mamamia, ne gre za to, če so prijazni ali ne. Gre za to, kako (ne)hitro odgovorijo na e-maile in telefonske klice, ko gre za kaj resnega, kar je treba urediti. Prijazni so pa tudi tukaj.

23. nov 2010 0:33

23. nov 2010 7:30

Poleg veleposlaništva je v predmestju Pariza tudi slovenski katoliški dom, navadno je gospodinja izvožena Slovenka, ki bo z veseljem pomagala. No, vsaj ena prejšnjih je bila take sorte.

23. nov 2010 9:20

Kaže, da imamo različne izkušnje. Ko sem jaz za tretjo osebo nekaj preverjala in prosila za dodatne informacije, so mi z ene od slo ambasad v arabskih državah odgovorili - po mailu - v nekaj urah, poslali dodatne linke, vse podrobno pojasnili in na koncu prijazno dodali, da so na voljo za morebitna dodatna pojasnila. Pa nikogar ne poznam tam, kar tako sem jim pisala.

No, vem tudi za eno katastrofalno izkušnjo našega profesorja pred leti v Moskvi, ko so ga tako rekoč nagnali z veleposlaništva, ko je prišel po pomoč,  in so mu potem pomagali s takratne Yu ambasade. Plačali so mu prenočiošče in ga napotili na pravo mesto (ozirma odpeljali tja z njihovim skužbenim avtom), da si jeuredil pot nazaj domov. Je o tem pisal tudi v časopisu.

Ker poznam gospo iz veleposlaništva, sem tudi iz njenih ust slišala zgodbo in sem ostala odprtih ust, ko je nekaj govorila o "nekem umazancu ...". On pa je bil profesor zgodovine, ki je na povratku s potovanja potreboval pomoč!

Pa pustimo to, da ne bom nasmetila teme.

Mamamia

23. nov 2010 9:34

Jaz sem Miglino sugestijo razumela drugače.

Namreč, če človek za nekaj časa (več kot tri mesece) pride delat/študirat v tujino, potem je vsekakor spodobno, da se oglasi tudi na veleposlaništvu svoje države, pove, evo me, tu sem, delam to-in-to, učim se tega-in-tega.... Tako se vzpostavljajo kontakti, tako se dela famozno mreženje, take stvari pridejo prav za to ali ono.  Človek v tujini je predstavnik svoje države tako ali drugače in je dobro, da ima kontakte tudi z ostalimi sodržavljani. In npr. gledam, kako imajo veleposlaništva po LJ. kar lepe "nacionalne kolonije svojih sodržavljanov" in kako se potem ti vedno najdejo in povezujejo in drug drugega priporočajo. Francozi so sploh tozadevno mojstri. Britanci tudi.

Pri Slovencih je pa tako, da ta zavest nekako še ni prišla v možganske vijuge čisto do konca.

Tako da, kolega Parižan, s ali brez kuhalnice, moj prijazni nasvet je, da se pojaviš na veleposlaništvu, z usti od ušes do ušes in pesmijo na ustih. Ne zaradi kuharske veselice, temveč zaradi tega, da se navadiš sebe predstavljati v krogih, ki sedaj še niso tvoji. samo, če hočeš, da kdaj bodo, se boš moral kar vključiti. Če se ne boš vključil v take in podobne kroge, te bodo vključili v krog na Parmovi (kjer je v Lj. sedež zavoda za zaposlovanje).

23. nov 2010 9:55

Tale zgornji nasvet dajem v rubriko Lepe novice.

Ljudje moji, z malo manj strahu v življenju gre lepše. In z malo več aktivnosti tudi (kar ne pomeni, da moraš po cele dneve premog premetavat KVAK)

japaja

23. nov 2010 13:19

Če se navežem na Vendyjin zadnji post:

Ravno zaradi izkušenj že za časa stare YU, se mi je vedno zdelo, da so ambasade preveč zaposlene s "pomembnim" delom in ne za to, da imajo mene prešteto.

Kakorkoli, ko sem pa enkrat malo više od Slovenije res iskala povezave, so mi povedali, daj pridem določeno nedeljo v točno določeno cerkev, na mašo in malo klepeta z župnikom in ostalimi farani. Če hodijo ljudje v cerkev je meni čisto vseeno, dokler me ne poskušajo sami spraviti tja. Z dodatnimi zgodbicami bi še bolj zasmetila temo.

Mamamia, ja kdaj se je pa tista štorija o Moskvi zgodila?

23. nov 2010 19:39

Vanja, 20 let bo vsak čas minilo od zadnjih dni Yuge, veš.

23. nov 2010 20:40

In jaz še vedno občasno podaljšam ali menjam potni list. Tako da vem, kako"hitro" gre.

P.s. Pri slovenski ambasadi oz. konzulu.

Vanja