Inštrukcije ang

4. jan 2013 13:59

Seveda to 100% drži in itak moja replika ni bila vezana na linolino direktno. Se razume, da če je posredi bolezen in podobne težke stvari so inštrukcije čisto razumljive.

Sem pa zadevo samo tako dodala za zraven, ker če vsak izmed nas pogleda po svojih ex-razredih, mislim, da se da precej zanesljiva statistika inštrukcij potegnit. In vsaj jaz, ki so mi te zloglasni MAT, ANG & co. predmeti super šli, sem imela maso klicov sošolcev in kolegov tipa ej-čez-pol-ure-imam-inštrukcije-pa-nimam-pojma-kako-se-naredi-to-pa-to. Na to vižo potem lepo junior jebivetrsko troši min. 15e na teden, celo leto, da na koncu MORDA potegne dvojko, pogosto pa še popravca. In potem smo spet tam, da prof. X ne zna razlagati in preveč zahteva, ker naš je imel celo leto inštrukcije pa še vedno ni šlo skozi... Preusmerjanje žepnine oz. rojstnodnevnih/prazničnih prihodkov v ta šport je pa krasno zdravilo proti temu virusu ;)

4. jan 2013 15:40

Draga moja, jaz sem v osemdesetih hodila v gimnazijo (zadnja generacija maturantov pred usmerjenim izobraževanjem) Večina - in to velika, več kot 90% -  jo je naredila BREZ inštruktorjev. Tudi je bilo tako, da se je precej hitro ugotovilo, da delanje s popravci ravno ni nekaj blazno carskega in so se otroci raje učili. Tudi je bilo tako (okej, morda sem imela blazno srečo, da nas je večina profesorjev vendarle motivirala), da smo nekje v drugem letniku že uvideli, da se človek uči za to, da kaj zna in ne zaradi ocen. In ko človek (pri sedemnajstih si čisto zadosti pameten za to modrost) začne z učenjem za to, da kaj zna, posledično dobiva tudi boljše ocene in ga tudi to motivira.

Je pa morda res, da smo imeli takrat še privzgojen en občutek solidarnosti. Če je kdo manjkal v šoli, je bilo skrajno normalno, da smo naredili zapiske še za manjkajočega, da je prišel s snovjo nazaj v ritem (kakih deset let kasneje je bilo take solidarnosti med otroci baje že manj). Pa tudi je bilo tako, da je bilo normalno, da smo se skupaj učili in pripravljali za šolske naloge. Tudi je bilo tako, da je bilo skrajno normalno vprašati sošolko/sopolca, da se razloži snov, če je kdo ni razumel. In je bilo seveda skrajno zavržvno, če kdo taki prošnji ni ugodil (in se v resnici ne spomnim, da bi se kdajkoli kaj takega zgodilo).

In si mislim takole: če je otrok bolan in dlje časa ni mogel do šole, potem je dobro, da se tudi z inštrukcijami pomaga. Pa je tudi tako, da so inštrukcije dobre v primeru, ko se dijak trudi, pa pride do blokade in takrat inštruktor razloži, kaj je naorbe in potem snov steče.

Ni pa čisto nobenega dobrega razloga za inštrukcije zaradi površnosti in lenobe. Je škoda inštruktorjevega časa (pa tudi, če dobi plačanega) za to, da z učencem do nezavesti ponavljata present perfect, če se juniorju ne da naučiti nabora nepravilnih glagolov, ker je preprosto prelen, da bi se tisto nadrilal.  Pa je v resnici nesmiselno najemati inštrukcije, če je junior tako površen (okej, tale zadnja je običajna napaka brucev - v mojih časi s tem ne bi naredili ginnazije), da se mu ne zdi, da je med besedama DISCRIMINATION in DISSEMINATION kakšna blazna pomenska razlika..... To je čisto nesprejemljivo ali v  jeziku filmskih metafor in referenc Unforgiven, ker, če pa kje otroci dobesedno zrastejo ob angleščini, je pa to pri nas. Razen risank ostale filmske zadeve niso sinhronizirane. Pri vseh postajah MTV in pri vsej glasbi, ki se jo lahko spravi na maso različnih nosilcev zvoka, pri vsem rapu....skratka pri vsej možnosti dnevnega stika z angleščinami iz ust tistih, ki jim je angleščina materni jezik, je preprosto težko verjeti, da je ta jezik tako obupno težek, da človek s povprečnimi učnimi sposobnostmi sam ne bi zmogel čisto ničesar in da je treba za čisto vsako stvar imeti inštrukcije.

Tudi ne vidim čisto nobene kvalitete v tem, da se ljudje (zlasti starši) tolažijo, da "danes se itak ne da šole narediti brez inštrukcij, vsi jih jemljejo..." in tako mukoma leta in leta plačujejo juniorjem inštrukcije. To je hudičevo slaba tolažba in to je hkrati tudi uvod v tisto, ko se ljudje zadovoljijo s povprečnimi in podpoprečnimi izidi in ko postane kmalu čstio vse dobro. In ko se na drugi strani malo zavida in čez nekaj časa tudi obreguje ob tiste, ki pa niso potrebovali inštrukcij in ki, glej ga zlomka, štekajo tudi kakšno literarno metaforo, pa ki zmorejao nekaj bazične latinščine in ki, glej ga zlomka, celo brez problema rešijo enačbe z dvema neznankama....(da o volumnih valja pri računanju količin pri različnih premerih pekačev za torto to pot ne bi nič).

In je prekleto res tisto, kar pravi Viva. Otrokom se sposobnosti za osvajanje snovi strahovito povečajo v trenutku, ko preračunajo, za koliko manj bodo dobili žešnine, ker so morali starši namesto tega plačevati inštrukcije. Pa strahovito hitro ugotovijo, kako ne bo novega telefona in boarda in superg in zadnjega džinsa in kar je še tega, kar imajo čisto vsi v razredu .... ker so starši plačali inštruktorje.

In šre nekaj: vseobsežne inštrukcije so običajna posledica tistega, ko so pred leti starši v nedeljo ob osmih zvečer po netu (tudi tukaj) iskali obnove za domače branje v osnovni šoli, pa za seminarske naloge o kmetijstvu v Prekmurju in kar je še tega. Ker so s tem naučili otroke, da se ravno ni treba pregristi čez trde orehe on their own, ker bodo namesto tega skozi kakšno bližnjico starši uredili stvari in na tak način vzgojili otroke v lenuhe.

Vendelina jr.

4. jan 2013 16:01

Še jaz bi nekaj dodala o starših. Velikokrat slišim: naš nima talenta za tuje jezike, naš nima talenta za matematiko. Skozi osnovno in srednjo šolo se pride brez posebnih talentov. Morda se je treba nekatere predmete več učiti, druge manj. Ni pa treba niti Einstein.

4. jan 2013 20:21

Hja, tudi jaz sem imela v drugem letniku srednje šole inštrukcije za matematiko, ki( danes priznam) niso bile potrebne. Res je, da mi matematika ni šla ampak še bolj kot to sem bila lena namreč mama mi je dala denar za inštrukcije in je šla na morje. En dan sem bila na inštrukcijah potem sem pa ugotovila, da denar lahko zapravim za "pomembnejše" stvari. No matematika je bila na koncu opravljena in za to sem bila zaslužna sama.

4. jan 2013 20:54

Plosk za mamo in zate

4. jan 2013 21:19

@Vendy, mislim da so danes za tako pogoste inštrukcije, kot jih opazim tudi tukaj, krivi predvsem prepotenetni starši, ki mislijo, da bodo njihovi otroci Einsteini, če jim bodo le nudili nekaj inštrukcij. 

Pri nas rastejo tele privat šole za dopolnjevalno učenje (inštrukcije), kot gobe po dežju. V Silikonski Dolini je ena na vsakem vogalu. Nekatere so specializirane samo za to, da učijo otroke, kako narediti izpite, nekatere so predmetno usmerjene, nekatere bolj splošne. Nekaj (čisto preveč) otrok mojih sosedov hodi v te šole.

No, potem se v praksi dokaže, da nekateri od teh 100% odličnjakov, če jih lahko tako imenujem, ne znajo kreativno razmišljat in so v industriji ali na podiplomcu, neuspešni. Za neuspešnost je itak kriv delodajalec ali pa prfoks. 

Načeloma nimam čisto nič proti inštrukcijam. Konec koncev je parkrat tudi moje dete dobilo pomoč od očeta. Samo ta je bil zopern in je mu razlagal stvar z vprašanjem, torej je sin sam na koncu našel odgovor.

5. jan 2013 8:40

Inštrukcije so velik biznis, bel, siv in črn, po količini v obratnem vrstnem redu. In jasno je, komu so inštrukcije najbolj nujne.

Ja, so primeri, ko so inštrukcije potrebne, morda ura ali dve, da se razjasni, KAKO se nek predmet uči, da se morda kakšno stvar razjasni in pomaga narediti načrt, kako se dela lotevati v bodoče. Takim ljudem bi rekla tutorji (saj ne vem, če je v tem kontekstu primeren izraz varuh, skrbnik).

Večina inštrukcije je podpiranje lenobe, nedela in še česa. In vse skupaj je podrto še s tem, kako pravilniki o ocenjevanjih,...... postavljajo vlogo učitelja pri tem. Sprotno delo je nekaj, kar ti pravilniki aktivno preprečujejo,......domače naloge so skoraj greh, če jih učitelj daje in zahteva, da so narejene, itd.

Ko učitelj na opozorilo, da naj učenec/dijak v razredu posluša, piše, rešuje nalogo, sliši od taistega učenca/dijaka, da on ima pa inštruktorja.....

In oni starši, ki povedo, da njihov pa doma "vse zna", pa inštruktor tudi pravii, da "vse zna", kaj naj reče učitelj? Meni je jasno, najbrž tudi vam.

5. jan 2013 10:05

Se popolnoma strinjam z Rimljanko. Moje mnenje, pa naj si misli kdor kar hoče je v 80% podpiranje lenobe. Ne rečem, kaka ura dve, če stvari res ne dojameš. S sprotnim delom, se pa marsikaj olajša. Tudi v mojih časih je bilo zahtevano znanje, na srečo v nesreči, pa ni bilo denarja za kaj takega. Na misel mi ni prišlo, kaj šele mojim staršem, da bi nekoga plačevali, zato, da bo meni v glavo vbijal neko znanje. Po cele popoldneve smo sedeli v knjižnici in tisti, kateremu je bilo bolj razumljivo, je pač pomagal in učil onega, ki mu ni šlo. Temu smo rekli medsebojna pomoč, ki je pa žal danes več ni. Spominjam se, da smo se pred kontrolnimi  zjutraj zbirali v enem kafiču, kjer nam je šef odstopil eno sobico in se tam skupaj učili. Žal tudi teh časov več ni....,če bi starši dajali svojim otrokom malo manj potuhe, se pač ne bi nič zaslužilo na ta račun.

5. jan 2013 10:45

Vendelina, kar si ti napisala, sem jaz mislila v tistih  štirih povedih. 

Plačljive inštrukcije niso potrebne!!! Obstaja kup drugih možnosti (kvačkarica in ostale ), da se zadeva uredi.

Pa še en zanimiv primer inštrukcij iz moje okolice: Fant je moral v gimnazijo, ne v tehnično srednjo, ker "mi smo pa že nekaj več, a ne, ne boš hodil na tako bedno šolo". 

Inštrukcije je imel iz vseh možnih predmetov, razen iz športne vzgoje (ok,pretiravam!). V 3. letniku, v začetku oktobra (se mi zdi) ko je postal polnoleten, se je naslednji dan prepisal na tehnično, naredil vse diferencialne za nazaj in naprej, zdaj bo menda počasi diplomiral na faksu nevemkake tehnične smeri.

Kvačkarica, spominjam se tudi jaz skupnih naporov, da se kaj naučimo, dobivali smo se bolj zvečer, ker popoldne smo morali še kaj doma na njivah in travnikih in štalah  postoriti, gospodinjiti ipd!!

V srednji in na faksu je bilo lažje, ker sem stanovala v MB, pa kljub temu popoldne čistila kakšne pisarne za dodatni zaslužek. 

In bogu bodi potoženo, moj sine je vlekel enke in popravce skozi celo gimnazijo, ampak  mi ni bilo treba s prstom migniti, vse je zrihtal sam, ko je tekla voda v grlo. Dogovor je bil, da ponavljal pač ne bo, ampak ga čaka služba (prazna grožnja, hehehe, ampak je vžgala!) No, danes študira, kar dobro mu gre.

marjja

Sporočilo je spremenil(a) marjja dne 05. 2013 10:49

5. jan 2013 12:25

Žal, vem, da tistih časov ne moremo primerjati z temi današnjimi. Zdi se ;starokopitno;, če jih omeniš, pa vendar.Imela sem mačehovsko mamo, danes sem ji hvaležna, kljub takratni nenormalni vzgoji. Prvo delo, pol pa vse ostalo, tudi šola. V petek sem kar iz srednje šole šla direkt delat v eno restavracijo, pa seveda cel vikend. Ja če sem htela biti nobel oblečena, mi doma niso meli denarja za dat. Učila sem se ponoči z litrom kave, pa na avtobusu. Če bi se to danes zgodilo, bi verjetno že imeli obisk kakšnega socialnega delavca. Današnji dan je pa žal tako, če ni vse po zadnji modi in nobel, jih že družba izloči.Pol so pa psihično obremenjeni, pa travme, pa .......Saj trpijo in so si ubogi, ampak mi sami-starši jih v vato zavijamo.Kar se pa inštrukcij tiče, z sodelovanjem, poslušanjem in rednim delom, se marsikateremu problemu izognemo. Pa verjetno tudi učetej, če vidi, da se trudiš in delaš, ti bo rade volje pomagal in snov še enkrat razložil.Nimaš kaj izgubit, če ga prosiš za pomoč.lp