17. nov 2010 17:22
Mislim, da Slovenija skriva marsikaj in marsikoga, ki je No. 1 v svetovnem merilu (vsaj v tolikšni meri, kolikor No.1 v svetovnem merilu sploh obstaja - namreč: kaj sploh to je?), ampak vsi ti namberuani se pač tako učinkovito ne tržijo in ne sončijo v medijski slavi. Krasen primer tovrstnih različnih sposobnosti in interesov so slovenski "prejemniki Nobelove nagrade", kajti vprašanje, koliko jih je, bi lahko na kvizu mirno lahko bilo "vprašanje za milijon dolarjev". Žižek je zanesljivo unikatna figura, predvsem zato, ker v sebi na zelo posrečen način v zelo dobro kombinacijo združuje veliko različnih kompetenc, ki so - recimo temu tako - vsaka zase v svetovnem merilu na malo sub-No.1- nivoju, združene v eno pa dajo brilijanten artikel. In to mu hočeš nočeš moramo priznati tudi takrat, ko razpreda o stvareh, v katerih ni ravno doma. Pri hudiču, ne bodimo mu torej fovš njegovih honorarjev, kajti, dragi moji, vsak od nas lahko najame dvorano, najavi svoje predavanje in čaka na publiko. So že razlogi, da jo bo eden napolnil, tudi največje cvetke s KulSlo pa ne. Res ne vem, zakaj bi potem moral Žižek svoj honorar deliti z nami. Lahko pa vprašanje postavimo tudi takole: kdo na kulinariki je že kdaj v službi kaj zamočil ali malo polenaril, ko je imel slab dan, pa potem petnajstega nakazal ustrezen del svoje plače nazaj delodajalcu? Ko tako Žižek razvija svoje misli o smiselnosti pomoči revnim in bolnim, je praktično pojem "revnih" raztegniti malo čez meje materialne revščine, na primer na področje duhovne bede raznih BigBrotherjev, Barov, njihovih stanovalcev in gledalcev. Mogoče bi pa razmislili tudi malo o tem, preden se sprašujemo, kaj se dogaja.Namreč: dogaja se nam to, kar vsak od nas počne. Lep dan, Sonja