15. nov 2010 10:59
kara je napisal/a: |
Mi pa naj bi svojim otrokom vbili v glavo le, da mora zmagati na teh tekmah, da mora biti egoist, da mora biti močan, za slabiče v tem svetu ni prostora... ne vem, strah me je. Strah me je, da imam popolnoma napačno vzgojo, ki bo povzročila težave mojim otrokom. kara |
Bi rekla, da se nič od vzgoje ne vbija v glavo, se pa vzgoji, tako kot se pač vzgoji, z zgledom. Otrok pač kopira tisto, kar vidi doma. Ne sprejema samo tistega, kar se mu razlaga v tistih pol ure na teden, ki so kao rezervirana za familijo, tmeveč kopira vse.
Otrok kopira manire pri mizi, otrok kopira moško-ženske odnose, ki jih vidi v familiji, otrok kopira grebatorstvo staršev. Mislite da ne? Zbiranje nakupovalnih nalepk in točk na karticah je tudi ena oblika zbiranja municije za kasnejši dir za nagradami. Pa npr. govorjenje do jamranje o tem, kdo da je uspel in kako se s poštenim delom kao ne da - hja, desetletnik-do-najstnik bo hitro ugotovil, da je bolje biti nepošten in komolčarski, ker tako se uspe. Last but not least: tisto iskanje plonkceglcev na netu v nedeljo zvečer, ker junior ni zmogel narediti domačega branja - to je samo vzgoja v to, da ni treba delati, da se da tudi kako drugače priti do cilja.
Skratka, je treba premisliti komunikacijsko komponento tega, kar počnemo in tega, česar ne počnemo in tudi komunikacijsko komponento opuščanja posameznih opravil. Tough? Well, nobody said it would be easy.
Pa tudi jamranje o tem, kako da smo brez vrednost in kako gre vse k hudiču in v razuslo in kako da je vse narobe - to je, za moj okus tudi malo preveč poceni. Ker, tisti, ki jamra, se je s tem, hočeš-nočeš postavil/samooklical za referenco pravšnjosti. Za referenco, ki lahko okrca druge, sama pa vedno in povsod dela prav. Pa ne bom sedaj tistega o metanju kamna, ki je dovoljeno tistim, ki so brezgrešni (ta citat je bil že tolikokrat zlorabljen). Bom nekaj drugega. Ne jamrati. Jadikovanje o tem, kako re vse narobe je preprosto preveč pasivno. Je samo neko pasivno govorjenje in hkrati iskanje nekega opravičila vsakega posamzenika (ki jamra), zakaj ne naredi čisto nič ali pa ne zadosti, da bi bilo drugače. Jamranje je enostavno. Ni treba nič storiti.
Ergo, raje kaj storimo. Vsak pri sebi. Brez izgovorov v stilu, saj sem poskusil, potem je bilo pa pet ovir na poti in sem v izogib poškodbe odstopil že pred prvo. Ni nobene spremembe brez muke in tudi tu se to ne bo zgodilo. Če se našim prednikom ne bi dalo kaj izboljšati, ker bi bili preveč komot, bi mi še danes živeli v jamah. Vsa zgodovina je zgodovina sprememb in ne živite v iluziji, da to za to stoletje ne velja.
Namesto nerganja v službi se raje nasmehnino. Namesto "dej mi mir" raje kaj razloožimo otroku in partnerju. Namesto nalaganja tega, kaj mora kdo storiti, raje poslušajmo. Namesto letanja za smetmi in prahom in stokanjem, koliko dela da imam, vključimo v to celotno pleme. Namesto nakupa pelargonije (in postavljanje teglca v kak obupen aranžma iz vrvi) si raje kupimo kako dobro linžerijo in jo potem tudi strateško uporabimo, bo doma več veselja. Namesto buljenja v TV ekran se raje pogovajramo s plemenom o temah, ki so v oddajah. In namesto realitiyja je še vedno Discovery.
Vendelina jr.