Kader iz pop akademije

11. nov 2010 22:11

Žalostno, ja.

12. nov 2010 0:13

Še dobro, da govorijo po štajersko, če bi jih razumel še kdo, bi jih imeli še več...

Sicer sem pa nehala poslušati radio ravno zato, ker obstaja skoraj samo še čvek samozvanih in prevzetnih voditeljev... na tiste redke dobre oddaje se mi pa ne zdi vredno čakat.

12. nov 2010 8:08

Ja, moti me, pa ne zaradi dialekta samega, imam rad dialekte, vsaj večino njih.  Ampak ta je umetelen in sproduciran zgolj za potrebe poslušanosti radia. Kot tudi veliki koncerti, nagradne igre, resničnosti šovi...in meni se to gabi. Simpatičnost, je rekla ena sogovornica, za mene je to zgolj najbolj primitiven humor, billhillijevski. Da se o poznavanju glasbe sploh ne pogovarjamo, zadnjič sem jih ravno zasledil na nekem intervjuju, tipi ne poznajo 80% novih slovenskih izdanih albumov, niti niso nikoli slišali za izvajalca?!

Za nameček sem pa ugotovil da reklama o neki zavarovalnici ki se vrti na valu 202, v tem istem dialektu, izhaja prav iz tega radia. In to je edinokrat da prestavim frekvenco na radiu.

12. nov 2010 8:55

Pri nas doma se poročil in podobnih informativnih (negativnih) oddaj ne gleda že tri leta. Če koga kaj posebej zanima si to poišče na internetu. Tudi radio poslušamo preko interneta in sicer radijske postaje, ki nimajo reklam. Glede na počutje si jih izberem in potem sama glasba..(obožujem Love radio).

Si pa z veseljem vzamemo čas in gledamo vse Discoveryje in podobne kanale.

Kar pa se tiče Lepega soseda sem popustila ker ga "vsi v šoli gledajo", le da ga naša pogleda naslednji dan saj ob 20h nima kaj početi pokonci.

12. nov 2010 9:16

Na Radiu City poteka večji  del programa v kar solidni slovenščini, sploh v  primerjavi z drugimi komercialnimi radiji. Tipično štajersko narečje  je slišati v rubriki Reporter Milan, kjer se trije obešenjaki do onemgolosti hecajo na kakšno aktualno temo. Včasih so odlični, včasih le povprečni, včasih usekajo mimo in so torej slabi.

Za radio City se ve, kakšno glasbo pretežno predvajajo, komur ustreza, jih posluša, komur ne, pač obrne na drugo frekvenco. Kot velja za vse nas in za vsa radia.

Mnogim gredo "na jetra" nekatere njihove akcije (so licenčni radio in to morjao početi), je pa res, da je njihov vsakoletni koncert na Snežnem stadionu pod Pohorjem doživetje, ki se ga velja udeležiti, seveda velja za tiste, ki jih ne moti gneča. Ker ko se zbere nad 30 tisoč ljudi v naravnem ambientu, v ciljni areni smučarske proge, obdane z gozdom,  in se to dogaja iz leta v leto, mislim da že deset let, potem to pomeni, da gre za dogodek, ki ga ne velja prezreti. Ne glede na izbor glasbenikov, je to neka scena.

Sicer pa nihče nikogar v nič ne sili, izbire je dovolj, da vsak najde nekaj zase.

Mamamia

12. nov 2010 9:52

Malo repliciram na ežojevo konstanto o tem, kako smo hoteli kapitalizem in sedaj ga pa imamo.

Kapitalizem v smislu zasebnih postaj in novinarjev, moderatorjev in kar je še tega, ki so to postali po bližnjici, tega je seveda dosti in bogpomagaj.

Ampak razlog, da je tega toliko (saj če pogledamo po drugih deželah, povsod je nekaj radijskih in televizijskih postaj, ki so definitivno ŽNJ kategorija) je tudi v tem, da imamo nacionalni program, ki z enim pošastnim tempom izgublja kriterije. Pri tem je ena zgodba Radio Slovenija, kjer vedo, koga nagovarjajo, kjer imajo programsko shemo in kjer čisto vsakemu tudi ne dovolijo takoj za mikrofon. Čeprav bi bilo dobro, da bi zlasti tiste iz športnega programa vseeno še malo posadili v klopi, kjer bi se učili sklanjanja, stopnjevanja, dvojine, postavljanja predmeta v drugi sklon, če je stavek nikalen in te stvari. Ampak vseeno, nacionalni radio ima nek profil. In to seveda pomeni, da če primerjamo produkcijo in nivo oddajanja komercialnega radia in tega, kar daje nacionalni rado, potem se seveda vidi razlika. V temah, v predstavitvi, v organizaciji oddaje....tu je nacionalni radio še vedno institucija, ki postavlja kriterije, kaj je dobro in čemu se velja približati.

No točno tega, karje dobro, tega ne pokaže slovenska nacionalna televizija. Ozrioma kaže presežke na otroškem in mladinskem programu in kaže, da ima talentirane ljudi na športnem programu in tudi ima nekaj večnih honorarcev na kulturi (pa jih ne vzame v službo, ker šparajo), vse ostalo pa velja pozabiti. Oziroma, ima še dva- tri formate, ki resno potrebujejo osvežitev (Studio City, NLP in Hri-bar), ampak bi se jih osvežene dalo gledati.  Vsega ostalega pa ne. In če ti nacionalka ne daje standarda, kako bi stvari morale izgledati, potem je hitro čisto vsak "podn" že sprejemljiv. In mi smo, kar se tiče televizijske produkcije, kaka dva centimetra nad podnom s tendenco približevanja absolutnemu dnu.

Morda ravno ni ta pravi trenutek, ker se sedaj začenja tista referendumska kamapnja za zakon o RTVSLO. In bom zategadelj umolknila na to temo. Ker se mi zdi, da noben zakon ne more spodbuditi ljudi, da bodo delali bolj kreativne izdelke. Pri nas doma smo po letošnjem junijskem raziskovanju Španije postali verniki TVE, španska nacionalka ima redno 35% - 40% gledanost v vseh terminih, s tem da ostalih sedem komercialnih televizij potem pobira, kar ostane in redkokateri uspe doseči stalno 10% gledanost. Ko sem to povedala mojih družboslovnim znancem, so rekli, okej, gremo pogledat to čudo od programa in odziv je bil neverjeten: tudi če ne razumeš jezika, se da mirno gledati oddaje od začetka do konca! Skratka, hispanofilski virus se širi Upam, da bodo izdelke pogledali tudi na nacionalki. Igor E. Bergant jih zanesljivo, kar se tudi vidi iz njegovih prispevkov. Rosvita jih pa zanesljivo ne.

Drugače je pa tako, da je na moj razvoj imela televizija močan vpliv. Angleški in ameriški filmi so povzročili, da sem pri štirih čebljala v angleščini.  Hvala bogu, da pri nas ne sinhroniziramo filmov, imajo ljduje vsaj stik z živo govorjenim tujim jezikom, kar pomaga pri znanju. 

Poleg tega je bil družinski obred spremljanje informativnih oddaj.  Gledali smo, poslušali in potem komentirali - skratka, smo se pogovarjali o relevatnih družbenih temah in to skupaj. In to počnemo še sedaj, samo družina je malo večja. Gledanje televizije je družbani dogodek, če si imamo kaj povedati, ker je tisto, kar spremljamo, samo iztočnica za pogovor. Če si pa nimamo česa povedati, velja pa vse tisto, o čemer prepeva Smolar.