9. nov 2010 19:22
Ahm... težka bo. To, kar si navedla, so res pereče teme.
Povem ti lahko z vidika učitelja. Glej, večina učiteljev, ki jih poznam, se v razredu trudi po svojih najboljših močeh. Tako kar se tiče poučevanja kot ocenjevanja kot tudi vzgajanja. Seveda se najde tudi kakšna presvetljena izjema, tako kot v vsaki branži, za katerega bi bilo bolje, da bi v življenju počel kaj povsem drugega. Ampak prav noben izmed nas pa ni ravno navdušen, ko mu pride v šolo solit pamet kakšen prenapet starš zlasti glede perečih tem, ki si jih omenila v svojem postu. V primerjavo vzemimo npr. to je kot bi hodil zdravniku govorit, da ti ni predpisal pravih tablet ali kot bi sodniku razlagal, da ni prav razumel zakonika ali še kaj bolj banalnega kot bi poklicnemu šoferju razlagal, po kateri poti naj se pelje v Bruselj. Skratka, učitelji smo pri svojem delu avtonomni sploh kar se tiče načina podajanja snovi in ocenjevanja in v te teme se na tvojem mestu ne bi vtikala.
Pogovor glede tega, da ima otrok občutek, da se mu godi krivica, pa menim, da bi bil na mestu, če se ga udeležijo tako učitelj kot tudi starši in dijak, da vsak pove svojo plat medalje. Predvsem pa se prej temeljito pogovori z otrokom in kot starš, ki svojega otroka poznaš najbolj, dovolj objektivno presodi, ali je pogovor res potreben. Sama v svoji poklicni karieri sicer nisem imela dosti takih pogovorov, za redke, ki so se zgodili, pa sem bila ponavadi pobudnik jaz, saj se mi je zdelo, da otrok z mano kot učiteljem ne sodeluje dovolj, da bi lahko pri pouku razvil svoje optimalne možnosti. Pogovori so običajno sedli na plodna tla v prid otroka.
Kot učitelj in tudi kot starš menim, da je šola tudi z vidika "perečih tem" za odraščajočega otroka zelo pomemben temelj za reševanje težav v kasnejšem življenju. Sama sem zagovornik tega, da naj otrok reši težave z učiteljem, kolikor je to možno, sam. Tudi v kasnejšem, odraslem življenju, se bo moral slej kot prej spopasti s reševanjem težav. Zdaj si tu ti, kaj pa potem? Reševanje težav s pomočjo "advokata" bo postal njegov način življenja in pot k njegovi samostojnosti bo mnogo težja kot sicer. Seveda pa smo starši tukaj tisti, ki presodimo, koliko so težave resne in ali je res potrebno vtikati zraven svoj nos.
Težave tvojega otroka so najverjetneje - to ti tudi iz srca želim - prehodnega tipa. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se kuha. Verjemi, da se bo vse uredilo. Zaupaj svoji pravilni presoji in zaupaj tudi učiteljem. Verjemi, da želimo otrokom le najboljše.
Anja