Pogovor z učiteljem

Pozdravljeni.

Zanima me vaše mnenje ali izkušnje, kako se lotiti pogovora z učiteljem/učiteljico o perečih temah v sklopu izobraževanja? Kako se lotite teme oz pogovora, ko/če opazite npr.: da ocenjevanje ni objektivno, ko učitelj ne poda zadostne razlage, ko se do otrok vede nesramno, ko vaš otrok doživi krivico ipd? Predvsem mislim pogovor na nivoju učitelj/starš v sklopu govorilnih ur. Se z učiteljem odkrito pogovoriti in povedati svoje mnenje, poskušati le nakazati perečo temo in čakati na odziv ali raje ne izpostavljati problema v korist otroka, da s tem kasneje ni izpostavljen v razredu?

Kako ste se oz bi se lotiti pogovora?

Hvala že vnaprej za konstruktivne odgovore in mnenja, ki bodo lahko marsikomu pomagala v zagati, kako se lotiti pogovora z učitelji.

Lep dan

 

 

girica http://sladki-koraki.blogspot.com/

9. nov 2010 15:58

Jaz bi rekla samo, da ima vsaka zgodba dve plati. Če pa si popolnoma prepričana, da se vse to dejansko dogaja, potem stopi do učitelja in mu to povej. Vsak odrasel človek naj bi bil sposoben sprejeti kritiko, če je ta utemeljena in konstruktivna, se razume. Margot

9. nov 2010 16:13

girica je napisal/a:

Pozdravljeni......ko/če opazite npr.: da ocenjevanje ni objektivno, ko učitelj ne poda zadostne razlage, ko se do otrok vede nesramno, ko vaš otrok doživi krivico ipd? ....girica http://sladki-koraki.blogspot.com/

Najprej se zastavlja vprašanje, kako naj starš ve, koliko je otrok pokazal v šoli pred učiteljem?

Dolgo nazaj, ko sem bila v srednji šoli, me je imela profesorica Slovenščine in profesorica Geografije na piki (to pomeni, da sta mi vedno pisale nižje ocene, ko sem bila vprašana, da sta me kar naprej opozarjali,da me je pri Slovenščini spraševala dve (!) šolski uri, ki smo jih imeli skupaj, itd...).

Očetu sem seveda to povedala. In kaj mi je odgovoril?  "Uči se in pokaži učiteljem, da nimajo pojma, kako je s teboj in jim dokaži, da ti nič ne morejo."

Seveda stila oblačenja (rockovski stil   ) nisem zamenjala (posledično se še danes ne znam oblačit - hvala Vendelini jr., ki nas v drugem topicu o tem poučuje - nikoli ni prepozno), tudi dolgih las si nisem vezala v čop (posledični si jih tudi dan danes ne - razen izjemoma). 

Sem se pa nenormalno dosti učila ta dva predmeta. Dodatno prebirala literaturo, pripravljala seminarske naloge, pa plakate, pa... Popravnega nikoli nisem imela. Staršem pa tudi ni bilo treba v šolo zaradi tega.

Ne vem, koliko je tvoj otrok star, vendar pa, otroci lahko dosti pripomorejo (s pomočjo staršev), da se učitelji ne bodo "spravljali" na njih. 

 

 

Sporočilo je spremenil(a) silva dne 09.nov 2010 16:14

9. nov 2010 16:18

Nikdar pogovorov z učitelji nisem začenjala v prepričanju, da je vsa krivda na njegovi strani in da ima otrok v vsem prav. Kot je rekla Margot, vsaka zgodba ima dve plati.

Otroka bi poslušala in potem stopila do učitelja, mu povedala, kaj otrok pravi in učitelja prosila, da pove še svojo plat zgodbe. S poudarkom, da želim slišati obe plati iste zgodbe. Verjemi, veliko krat se izkaže, da je resnica vsaj nekje na sredi. Otroci znajo biti zelo subjektivni, starši pa zelo zaščitniški in otrok včasih  nima občutka, kje je meja.

Če je potrebno, tudi pogovor v troje: otrok - starš - učitelj - lahko da sila zanimive izkušnje.

 

Kako ti ocenjuješ, da je ocenjevanje neobjektivno? Ali da se otroku godi krivica? Za takšne ugotovitve je nujno potreben najprej pogovor z učiteljem, in če najdete skupnega jezika, sledi pogovor v razredu in če je treba, še na svetu satršev in pri ravnatelju.

Tako smo na naši šoli reševali nesporazume in težave.

Aja, nisem učiteljica, samo mama. Sem pa osem let sedela v svetu staršev in tri leta v svetu šole in se veliko naučila, predvsem pa spoznala tudi drugo plat, ne samo tiste, ki jo običajno poznamo starši.

 

So seveda izjeme tudi med učitelji, niso vsi pripravljeni na strpen pogovor in debato. Tako kot tudi vsi starši niso ravno vzor objektivnosti in strpnosti.

 

Mirno, strpno, z razumevanjem, bi rekla, pa bo šlo.

Mamamia

mamamia

9. nov 2010 16:21

Ne vem, draga girica, zakaj sploh sprašuješ. Če misliš, da se tvojemu otroku v šoli dogaja, kar si naštela, se moraš pogovoriti z učiteljem na govorilnih urah. Seveda se pa prej temeljito pogovori tudi s svojim otrokom, ker - kot pravi Margot: normalen učitelj bo že razumel, kje je problem, ampak kaj pa, če ni problem (samo) učitelj? Je res kriva slaba razlaga, premalo časa za vaje, ali pa mogoče tvoj otrok v šoli sedi na ušesih, kot se reče? Ker enega takega smo imeli doma in zanj je bila enako dobra čisto vsaka razlaga ali pa sploh nobena, ker tako ali tako ni nikoli poslušal. Se mu res dogajajo krivice? Ker če se otrok uči tri ure (oziroma ti misliš ali verjameš, da se je res učil), to nujno ne pomeni, da tudi kaj zna (tudi to smo imeli v družini). Angelsko bitje doma je pogosto precej manj angelsko kje drugje, pa seveda tudi obratno. Odkrit pogovor seveda pomeni, da odkrito poveš svoje mnenje, ampak ravno tako odrkito moraš tudi poslušati - ker le tako se bo dalo kaj premakniti na bolje. Kot sem rekla - so dobri in zanič učitelji, kot so pač dobri in zanič peki, pleskarji, zdravniki, čistilci in vse po spisku. Ampak če ima tvoj otrok res učitelja, ki je do njega nesramen, ga ponižuje, zanič razlaga in mu namenoma daje slabe ocene četudi zna - potem imata pa res hudo smolo. Tudi taki žal obstajajo, ampak s takimi imajo v glavnem problem bolj ali manj vsi učenci v razredu - zato tudi druge starše povprašaj, kako je s tem. Ker v takem primeru zna biti, da bo treba stopiti do ravnatelj - pa kaj, ko se izkaže, da se znebiti res slabega učitelja sploh ni lahko. Ampak to je res najbolj črna varianta. Z lepo besedo se vseeno še najdlje pride. Pa veliko uspeha! Sonja

9. nov 2010 16:53

Evo, nisem se mislil oglasit, pa sta me limnol in mamamia skor sprovocirale. Na kulinariki je tudi nekaj " tičerjev ", ki si mislijo svoje. Dve moji " štoriji ":

Jaz sem v šoli nenehno imel težave s zgodovino in francoščino. Moji starši so seveda ukrepali. Skor so me zaprli v sobo in sem se mogel učit. Moja specialnost je bila, da sem na kolenih imel kakšnega Karl Maya, na mizi pa " Precis grammaira Francaise " ( najbolj osovražena knjiga s moje strani ). Kolikor je kaj zašušljalo, sem se privlekel bližje mizi in seveada prebiral francosko slovnico. Moji starši bi se lahko ( pa niso ) šli v šolo kregat, kako je sine doma cel popoldan gulil nepravilne glagole..............

Druga zgodba je od mojega sina: pride domov, kaj je bilo v šoli, cvek iz nemščine ( pa drugače ni imel težave ). Kako pa to?, Me sovraži učiteljica, je odgovor. Čaki mal, ti nemščino znaš za pet in te sovraži in dobiš štiri ( to mu jaz pojasnjujem ), in te ureng sovraži in dobiš tri, manj ti vsekakor ne more dat. Tako mi ni bilo treba nič laufat v šolo in ugotavljat kdo ima prav.

sedaj k temi:

girica, otroci hodijo v šolo, da se nekaj naučijo. Če pa tvoj otrok vse lepo obvlada, pol je vse en klinc kakšno oceno dobi od učitelja, ki ni pravičen, in to mu lahko mirno doma razložiš, važno je njegovo znanje, ne ocena. To, da učitelj ne poda zadosti razlage je mal verjetno, kaj pa če tvoj " sedi na ušesih "?

Meni se zdi veliko bolj verjetno, da je problem pri otroku, ne pa učitelju, tako, da skakanje po šoli bo manj učinkovito kot ukrepi doma ( pa upoštevaj mojom prvo zgodbo ).

ežoj

9. nov 2010 19:22

Ahm... težka bo. To, kar si navedla, so res pereče teme.

Povem ti lahko z vidika učitelja. Glej, večina učiteljev, ki jih poznam, se v razredu trudi po svojih najboljših močeh. Tako kar se tiče poučevanja kot ocenjevanja kot tudi vzgajanja. Seveda se najde tudi kakšna presvetljena izjema, tako kot v vsaki branži, za katerega bi bilo bolje, da bi v življenju počel kaj povsem drugega. Ampak prav noben izmed nas pa ni ravno navdušen, ko mu pride v šolo solit pamet kakšen prenapet starš zlasti glede perečih tem, ki si jih omenila v svojem postu. V primerjavo vzemimo npr. to je kot bi hodil zdravniku govorit, da ti ni predpisal pravih tablet ali kot bi sodniku razlagal, da ni prav razumel zakonika ali še kaj bolj banalnega kot bi poklicnemu šoferju razlagal, po kateri poti naj se pelje v Bruselj. Skratka, učitelji smo pri svojem delu avtonomni sploh kar se tiče načina podajanja snovi in ocenjevanja in v te teme se na tvojem mestu ne bi vtikala.

Pogovor glede tega, da ima otrok občutek, da se mu godi krivica, pa menim, da bi bil na mestu, če se ga udeležijo tako učitelj kot tudi starši in dijak, da vsak pove svojo plat medalje. Predvsem pa se prej temeljito pogovori z otrokom in kot starš, ki svojega otroka poznaš najbolj, dovolj objektivno presodi, ali je pogovor res potreben. Sama v svoji poklicni karieri sicer nisem imela dosti takih pogovorov, za redke, ki so se zgodili, pa sem bila ponavadi pobudnik jaz, saj se mi je zdelo, da otrok z mano kot učiteljem ne sodeluje dovolj, da bi lahko pri pouku razvil svoje optimalne možnosti. Pogovori so običajno sedli na plodna tla v prid otroka.

Kot učitelj in tudi kot starš menim, da je šola tudi z vidika "perečih tem" za odraščajočega otroka zelo pomemben temelj za reševanje težav v kasnejšem življenju. Sama sem zagovornik tega, da naj otrok reši težave z učiteljem, kolikor je to možno, sam. Tudi v kasnejšem, odraslem življenju, se bo moral slej kot prej spopasti s reševanjem težav. Zdaj si tu ti, kaj pa potem? Reševanje težav s pomočjo "advokata" bo postal njegov način življenja in pot k njegovi samostojnosti bo mnogo težja kot sicer. Seveda pa smo starši tukaj tisti, ki presodimo, koliko so težave resne in ali je res potrebno vtikati zraven svoj nos.

Težave tvojega otroka so najverjetneje - to ti tudi iz srca želim - prehodnega tipa. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se kuha. Verjemi, da se bo vse uredilo. Zaupaj svoji pravilni presoji in zaupaj tudi učiteljem. Verjemi, da želimo otrokom le najboljše.

Anja

9. nov 2010 19:56

Moje izkušnje,če gledam,da ima učitelj nekoga na piki,kot se reče,v srednji šoli je imel sin z razredničarko en konflikt.Sama mi je v obraz rekla,da pač enke pri njej ne bo imel,ker mu je angleščina šla dobro no petke pa tudi ne.No smo šli skozi to.Je imel 4 leta oceno 4.Ampak na maturi je imel čisto petko in tako velja tisto,kar znaš to imaš.Zato jaz še vedno zastopam to,da ni ocena merilo,ampak kar znaš.Sem pa absulotno zato,da se stvari razjasnijo.Ker krivica,pa na katerikoli strani je je najhujša.Nimajo vsi učitelji prav,kakor tudi otroci ne. Prav je,da se zavzameš za svojega otroka,seveda,s tem,da mu ne daješ potuhe ampak,da ga braniš pred krivico. dari

9. nov 2010 20:54

Hvala vam, za vsa mnenja, ki jih z odprtim srcem sprejemam. Pereče teme sem navedla, kot primer. Res pa je, da se tudi pri mojem otroku nekaj dogaja in žal. ne le pri njem. Dogaja se na ravni razreda v določenem nivoju. Konkretnega primera ne bi razkrivala.

Sem pa res zadovoljna za vaše komentarje. Naj omenim, da sem posebej poslušala že svojega otroka, kakor tudi učiteljico in razredničarko. Oglašam pa se šele sedaj, ker sem bila cel popoldan na govorilnih urah skupaj z otrokom. Pri dotični učiteljici smo se največ ustavili in skupaj ugotovili napake na eni in na drugi strani. Pogovor smo opravili tudi pri razredničarki, ki je tudi sama potrdila problem omenjene učiteljice.Žal smo naleteli na, kot je omenila anja 27, na presvetljeno izjemo.

Predvsem pa me je zanimalo, kako se sploh lotite oz kako se lotiti pogovora z učitelji, ker vem, da to neradi slišijo. Pač, kot vsak v svojem poklicu. Zato pa, anja27, še posebna zahvala za tvoj vidik. Verjetno bo marsikomu odprl pogled na to temo tudi iz druge strani.

 

girica http://sladki-koraki.blogspot.com/

Sporočilo je spremenil(a) girica dne 09.nov 2010 20:55

9. nov 2010 23:36

Me veseli, da se je tema razpletla, kot se je, tudi zato, ker je girica pokazala, da ceni različne vidike, s katerimi smo ocenjevali njen problem. Upam, da bo dokončno rešen v dobro otroka, kljub "presvetli" izjemi.

Mamamia

mamamia

10. nov 2010 8:20

mamamia, tudi sama sem res vesela, da se je debata razpletla v pozitivno smer. Prav taka debata lahko pripelje do pravih rešitev. Tega načela se nekako tudi v življenju držim. Kot je omenila Margot, vsaka zgodba ima dve plati. Otroci so pač namazani z vsemi žavbami in velikokrat niso objektivni. Vendar se je pri dotični učiteljici zataknilo tudi pri ostalih otrocih in v meni je zbudilo malo alarma, da je le potrebno potipati tudi pri razredničarki in dotični učiteljici, kaj se dogaja.

mamamia je napisal/a:

Če je potrebno, tudi pogovor v troje: otrok - starš - učitelj - lahko da sila zanimive izkušnje. Mamamia mamamia

Res je bila sila zanimiva izkušnja. Tako s strani učiteljice, kot otroka. Prav zanimivo je bilo gledati, kako se je med njima, na govorilnih, razvil zelo konstruktiven pogovor. Mislim, da je od tega pogovora hčerka potegnila le pozitivne strani. Po moje jo tudi učiteljica sedaj gleda z drugimi očmi.

Hvala vsem!

girica http://sladki-koraki.blogspot.com/