Tristo kosmatih in druga čuda narave

22. mar 2012 21:24

Ja, lep muc je bil, sploh, če pomislim, v kakšnem stanju ga je mož pred dobrimi osmimi leti prinesel domov.

Mi smo imeli ruske hrčke, je pa res, da je od takrat minilo že več kot 15 let.

22. mar 2012 21:30

A res? Še v življenju nisem kupila živali, vedno sem imela le kakšno, ki sem jo na nek način rešila pred najhujšim. Malo se mi upira, da bi kupila živo bitje, sploh ker je toliko takšnih, ki nimajo doma.

Tudi naš rus je bil precej bogi ko sem ga dobila. Kot kaže so veterinarji v teh 15 letih 'pozabili' na takšne male živalice. Že lani, ko si je poškodoval nogico na kletki, sem se morala sama znajti doma. Kakorkoli, dočakal slaba tri leta. Pustil je neskončno lepih spominov 

22. mar 2012 21:50

Ja, rešil ga je gotove smrti.

Bil je sestradan, ušiv, garjav, oči je imel zlepljene od gnoja.

Peljali smo ga k vet., da so ga cepili in ga rešili vseh zajedalcev, ga kastrirali.

Postal je zelo lep, pa navihan tudi. Osem let nam je lepšal dneve.

Tudi psa (ga nimamo že 5 let) smo dobili na ta način.Prav vsak dan se ga spomnimo.

Mogoče bomo zdaj, ko nimamo nobene živali več, spet imeli psa ali mačka, čeprav mož pravi da ne, ker preveč boli, ko odidejo.

22. mar 2012 21:57

Joj bohi muc! 

Hrček je bil predno sem ga dobila povsem shujšan, ko sem mu dala vodo je goltal (napajalnik v kletki je bil povsem suh). Sveže zelenjave še ni videl. Ne vem kaj ljudje mislijo, ko si omislijo žival  Sčasoma je postal tak navihan dobrovoljček. Prav presenečena sem bila kako so v bistvu pametni. Čeprav ne oddajajo glasu (kot muce, kužki itd) mi je znal dopovedat kaj želi/rabi.

Se pa strinjam s tvojim možem - tudi sama si ne želim nove živali. Naš svet naredijo neskončno lep, a kaj ko tako boli ko odidejo...

23. mar 2012 6:40

Kakorkoli že obračate, smrt je naravni del življenja, zato jo je kot tako treba sprejeti. Govorim seveda o naravni smrti, kar je za ruskega hrčka v ujetništvu nekje pri dveh letih starosti, če ne že prej.

23. mar 2012 8:34

Rimljanka, vse to vemo...

23. mar 2012 8:41

ja, rimljanka, to je na razumski ravni. Jaz se zavedam, da je smrt del življenja.

Na čustveni ravni pa so stvari drugačne in preko navezanosti na bitje, ki te spremlja x let v življenju, grem težko.

Se pa trudim to sprejeti, nekaterim v naši družini pa je res zelo hudo, posebej otrokom (vnukom).

28. mar 2012 21:26

Tudi jaz moram pohvaliti Veterinarsko kliniko v Ljubljani imajo poseben oddelek za mali živali. Prišla sem v soboto, tik predno so zaprli in so me z veseljem vzeli. Pripeljala sem pa sestrinega Gibija (dolgodlakega m. prašička), ki je bil pri meni v varstvu. Vsakič ko sem ga prijela za nogico je cvilil kot nor. Sploh nisem videla kaj ima na nogi ker ima toliko dlak. Zgledalo je kot neka ureznina na nogicah. In na kliniki so ugotovili, da se mu je dlaka tako tesno ovila okoli dveh prstkov, da mu jih je skoraj amputirala. Sicer so rekli, da bodo verjetno prstki odpadli ampak niso. Da ne govorim kako je sestra jokala, ko sem jo klicala. In seveda se je spraševala, kako to ni opazila saj mu je nekaj dni nazaj urejala nohte. Ampak se res ni videlo. No pujsek je bil rešen. 

No jaz se pa v maju selim v hišo in razmišljam malo o hišnih ljubljenčkih. Muce ponavadi pridejo same, s kužki pa nimam ravno dobrih odnosov oz. oni ne z menoj. Ko sem bila stara tri, štiri leta sem kot vedno po kosilu nesla ostanke sosedovemu kužku, ki je revček kolikor se spomnim bil skoraj vedno na verigi. Seveda sem stresla iz vrečke dobrote in en kos mesa ali kosti se mi je zdel malo predaleč, da bi ga lahko dosegel. Tako, da sem mu hotela malo pomagati in hopsa za mojo roko. Še vedno se mi poznajo zobje na roki. Sicer mu ne morem nič zamerit, ko sem bila majhna sem bila tako suha, da je gotovo mislil, da sem res sestradana in mu hočem odvzeti malo hrane. Ko sem bila v tretjem ali četrtem razredu je iz ograje pobegnil en drug sosedov pes, ki je bil res hud in smo se ga vsi bali in seveda smo vsi začeli bežati in skočil je ravno name (pa še vedno sem bila suha, očitno je hotel obirati kosti) in sem tako nesrečno padla čez prag, da sem imela skoraj dva meseca nogo v gipsu. V osmem razredu me je ugriznil sošolkin pes, ki naj bi bil popolnoma nenevaren in bi se rad čohal. Hm, ugriznil me je točno tja kamor me je prvi pes.  Od takrat se kužkov kar malo izogibam čeprav so mi zelo simpatični in seveda jih še vedno počoham pa tudi strahu pred njimi nimam ampak vseno sem se odločila da kužka morda ne bom imela. 

 Sem pa brala o mini pujskih in sem se čisto zaljubila v njih, ali ga morda katera ima, kakšen nasvet?

http://www.bolha.com/prasici/sprejemam-rezervacije

29. mar 2012 22:20

rosie, žalostna zgodba. Kako zelo prirastejo k srcu. Tudi mojega Bučkota ni. Pa je bil zdaj tako lep, sem ga komaj rešila garij, pa bolh, pa lakote. Zdaj ga pa ni več. 

lp, pinka

29. mar 2012 22:29

Ojoj, pinka, kaj pa se mu je zgodilo?