Tristo kosmatih in druga čuda narave

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

18. jul 2012 12:14

Vsekakor ne "na horuk".

Vsaka domača žival zahteva svoj čas, toliko in toliko finančnih sredstev za hrano, veterinarske storitve, opremo ... Začetno navdušenje nad psom (mačko, hrčkom ...) lahko hitro popusti, če že vnaprej nismo pripravljeni na dejstvo, da bo žival v dobrem in slabem z nami živela recimo do 15 let (npr, pes), da ji bomo morali biti vsak dan na voljo za sprehode, hranjenje, čiščenje "stranišča", kletke, odvisno od tipa živali pač. Da bomo v primeru nenadne bolezni, poškodbe itd. soočeni z izrednimi stroški pri veterinarju in nenazadnje - da se bomo morali dobro organizirati v smislu varstva za žival v času naše odsotnosti.

Ko razmišljamo o psu, recimo, nam mora biti že vnaprej jasno, da pes ne more biti ves dan prepuščen sam sebi, da se bomo morali dvevno ukvarjati z njegovo vzgojo, šolanjem, da povsod ne bo mogel z nami, da bomo pri pasjem mladičku morali biti pripravljeni vstajati tudi ponoči, če bomo hoteli, da se navadi potrebo čimprej opravljati zunaj, da bomo pri pasjem veteranu soočeni morda tudi s težavami pri gibanju (morda ga bomo morali spet nosti po stopnicah itd.)

Pripravljeni moramo biti pošteno premisliti, kakšen tip človeka smo, koliko smo aktivni v naravi, kje živimo, koliko časa bi lahko posvetili za sprehode, koliko za učenje, socializacijo itd. Človek, ki živi v petem nadstropju bloka brez dvigala se mora zavedati, da bo mala osemtedenska štručka bernskega planšarja zrasla v 50 kilogramskkega "medveda". Ali bomo sposobni tako velikega psa nositi večkrat na dan po vseh stopnicah, če se zgodi kaka poškodba tac, operacija kolkov ...

Če živimo v stanovanju/naselju, kjer se ljudje hitro pritožujejo nad hrupom, bo prav, da se odločimo za majhnega živahnega bevskajočega terierčka, ki bo sam doma po več kot osem ur in bo svoj dolgčas izražal z neprestanim lajanjem na vse premikajoče stvari zunaj?

Če smo morda sami oseba, ki se težje gibljemo in hodimo zelo počasi, bo prav, če si za družbo omislimo aktivnega avstralskega ovčarja ali pa polarnega psa, ki bi neiznerno užival v teku s človekom ali kolesarjem po več km na dan?

Vse to so stvari, ki jih je pred nakupom/posvojitvijo psa (sem se namenoma odločila, da zožam izbor živali, da ne "nakladam" preveč) moramo zavedati. Če hočemo sebi in našemu kosmatemu družabniku res zagotoviti srečnih 12 - 15 (ali več) skupnih let, je prav, da se tega lotimo počasi, premišljeno in odgovorno.

Pa še več branja na to temo:

Ali sem pripravljen na psa? http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?stor

Odgovorno skrbništvo: http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?stor

http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?stor

Zakaj rodovniški psi niso zastonj? http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?stor

Mojca

_tisa_

član od: 20.1.2010

sporočila: 343

18. jul 2012 15:35

mamaF,

hvala, koristno. Upam, da bo čimveč (bodočih) lastnikov prebralo napisano in prilepljeno.

Ali kdo večkrat potuje s psom/domačo živaljo na Hrvaško in v Bosno? Posebno v slednji so znani po kompliciranju...

Na kaj je treba biti pozoren?

mali kuhar

član od: 14.10.2011

sporočila: 748

18. jul 2012 19:13

se strinjam

mali kuhar

mamaF

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

18. jul 2012 20:01

Jaz potujem na Hrvaško (sem že lani). Prva je varnost psa/domače živali v avtu. To pomeni da se mora pes (mačka, dihur ...) peljati z nami tako, da se niti slučajno ne more prosto gibati po avtu in motiti voznika (predstavljajte si, kakšne reči sem nam zgodijo lahko, če preplašen mali pes naenkrat skoči vozniku pod noge ....)

Za psa je vsekakor najboljša in najvarnejša možnost prevoz v transportnem "zaboju", sicer lahko tudi v prtljažnem prostoru, ki pa mora biti z mrežo pregrajen od potniškega. Možno (a manj varno) je pripenjanje s posebno oprsnico in varnostnim pasom na zadnje sedeže. Za mačke, dihurčke, kunce uporabljamo prav tako transporterje.

Priporočila AMZS: http://varna-pot.si/index.php?k=10&n=1

Predpisi: pes, mačka in beli duhurji morajo biti pred odhodom v tujino (v našem primeru Hrvaška) cepljeni proti steklini, kar izkazuje zabeležka v potnem listu živali. Torej. za žival moramo imeti s sabi njen potni list (kamor so vpisana tudi cepljenja) in žival mora biti čipirana.

Na mejah pa je različno - pri nas lani sploh niso pogledali, če je z nami res pes, ki sem ga prijavila s potnim listom. Lahko pa se obmejni organi (seveda odločijo odčitati tudi čip in preveriti, če se številka ujema s številko čipa v potnem listu). Ampak za to mislim, da mora biti prisoten že obmejni vet. inšpektor, "navadni" cariniki ne vem, če imajo te čitalce.

Pa še uradne informacije s strani VURS-a:
http://www.vurs.gov.si/si/mednarodne_zadeve_stara/po

Mojca

Vrtejbenka

član od: 15.2.2011

sporočila: 4005

1. avg 2012 13:59

To je naša Mici..hčerka jo je prinesla iz ljublajne..je prava ljubljančanka z Rudnika..ima nekje 3 mesece..pred njo smo imeli Mikija 3 leta..še prej pa 12 let mačjo lepotičko Mini.Kot vidite ji popoldanski počitek najbolj odgovarja med mojimi rožami na verandi..to je sedaj že drugi pitir,ki si ga je prisvojila..

Vrtejbenka