Tristo kosmatih in druga čuda narave

OlivaB  

član od: 5.7.2011

sporočila: 649

23. mar 2012 8:34

Rimljanka, vse to vemo...

OlivaB

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

23. mar 2012 8:41

ja, rimljanka, to je na razumski ravni. Jaz se zavedam, da je smrt del življenja.

Na čustveni ravni pa so stvari drugačne in preko navezanosti na bitje, ki te spremlja x let v življenju, grem težko.

Se pa trudim to sprejeti, nekaterim v naši družini pa je res zelo hudo, posebej otrokom (vnukom).

rosie

SUZANAZ  

član od: 11.6.2003

sporočila: 878

28. mar 2012 21:26

Tudi jaz moram pohvaliti Veterinarsko kliniko v Ljubljani imajo poseben oddelek za mali živali. Prišla sem v soboto, tik predno so zaprli in so me z veseljem vzeli. Pripeljala sem pa sestrinega Gibija (dolgodlakega m. prašička), ki je bil pri meni v varstvu. Vsakič ko sem ga prijela za nogico je cvilil kot nor. Sploh nisem videla kaj ima na nogi ker ima toliko dlak. Zgledalo je kot neka ureznina na nogicah. In na kliniki so ugotovili, da se mu je dlaka tako tesno ovila okoli dveh prstkov, da mu jih je skoraj amputirala. Sicer so rekli, da bodo verjetno prstki odpadli ampak niso. Da ne govorim kako je sestra jokala, ko sem jo klicala. In seveda se je spraševala, kako to ni opazila saj mu je nekaj dni nazaj urejala nohte. Ampak se res ni videlo. No pujsek je bil rešen. 

No jaz se pa v maju selim v hišo in razmišljam malo o hišnih ljubljenčkih. Muce ponavadi pridejo same, s kužki pa nimam ravno dobrih odnosov oz. oni ne z menoj. Ko sem bila stara tri, štiri leta sem kot vedno po kosilu nesla ostanke sosedovemu kužku, ki je revček kolikor se spomnim bil skoraj vedno na verigi. Seveda sem stresla iz vrečke dobrote in en kos mesa ali kosti se mi je zdel malo predaleč, da bi ga lahko dosegel. Tako, da sem mu hotela malo pomagati in hopsa za mojo roko. Še vedno se mi poznajo zobje na roki. Sicer mu ne morem nič zamerit, ko sem bila majhna sem bila tako suha, da je gotovo mislil, da sem res sestradana in mu hočem odvzeti malo hrane. Ko sem bila v tretjem ali četrtem razredu je iz ograje pobegnil en drug sosedov pes, ki je bil res hud in smo se ga vsi bali in seveda smo vsi začeli bežati in skočil je ravno name (pa še vedno sem bila suha, očitno je hotel obirati kosti) in sem tako nesrečno padla čez prag, da sem imela skoraj dva meseca nogo v gipsu. V osmem razredu me je ugriznil sošolkin pes, ki naj bi bil popolnoma nenevaren in bi se rad čohal. Hm, ugriznil me je točno tja kamor me je prvi pes.  Od takrat se kužkov kar malo izogibam čeprav so mi zelo simpatični in seveda jih še vedno počoham pa tudi strahu pred njimi nimam ampak vseno sem se odločila da kužka morda ne bom imela. 

 Sem pa brala o mini pujskih in sem se čisto zaljubila v njih, ali ga morda katera ima, kakšen nasvet?

http://www.bolha.com/prasici/sprejemam-rezervacije

Suzi

pinka  

član od: 17.6.2004

sporočila: 929

29. mar 2012 22:20

rosie, žalostna zgodba. Kako zelo prirastejo k srcu. Tudi mojega Bučkota ni. Pa je bil zdaj tako lep, sem ga komaj rešila garij, pa bolh, pa lakote. Zdaj ga pa ni več. 

 

lp, pinka

 

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

29. mar 2012 22:29

Ojoj, pinka, kaj pa se mu je zgodilo?

rosie

zeta  

član od: 21.5.2009

sporočila: 1353

29. mar 2012 22:52

Malo upanja še vedno ostaja, da se vrne domov. Utrujen in zgaran, verjetno tudi malo zdelan od mačjih tekmecev. Držim pesti, da se to res zgodi. Dvomim, da se je kar priženil kakšni mačji dami, kar bi bilo tudi čisto v redu, a ne, pinka, samo da bi vedela, da je živ in zdrav. Naj se dobro konča za Bučkota.

zeta

pinka  

član od: 17.6.2004

sporočila: 929

29. mar 2012 23:16

Iii zeta, kakšen lep mail. Itak, samo, da je z njim vse ok. 

lp, pinka

rosie  

član od: 15.9.2007

sporočila: 1141

30. mar 2012 7:05

pinka, šele zdaj vidim, da sem postavila prav neumno vprašanje. Se opravičujem. ker sem tvoj nick zamenjala z enim drugim, se nisem spomnila, da je tvoj muc izginil.

Drugaće pa, ko razmišljam o tem, kako se je naš muc okužil: v našem okolišu je veliko prosto živečih mačk in mačkonov. Po moje so več ali manj vsi okuženi z mačjim aidsom, mogoče so samice malo manj ogrožene, ker se ne udeležujejo bojev, jih pa po drugi strani lahko okužijo samci.

Iz tega razloga pri naši hiši ne bomo imeli več mačkov, saj bi novemu spet grozila enaka okužba.

rosie

pinka  

član od: 17.6.2004

sporočila: 929

2. apr 2012 13:03

rosie nič hudega. Imava že novega pribežnika. Ime mu je Henri  in v soboto je dobil ampulo proti bolham in tabletko proti glistam v nedeljo zjutraj  pa je prišel, kot razbojnik cel popraska in krvav.

lp, pinka

Sporočilo je spremenil(a) pinka dne 02. 2012 13:04

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

2. apr 2012 14:21

OOoo, kak lepotec je Henri! Tudi jaz upam, da se o Bučko vrnil k vam domov!

Punce, zelo priporočljivo bi bilo vaše mačkone kastrirati. To vam res od srca svetuje. Pa ne zato, ker bi hotela biti "pametna" kar vsevprek. Tako je bistveno manj možnosti za celonočna potepanja, pa pretepe zaradi samic in tudi za daljše izlete od hiše, kjer se mačkam lahko zgodi tudi karkoli hudega, na žalost.

Kastriran muc pač nima več nobene potrebe, da bi se z ostalimi boril za teritorij, niti ga ne nosi želja po samicah. Ker vemo, da se mačji Aids (FIV) in tudi "mačja levkoza" (FeLV) prenaša s spolnimi odnosi oz. preko okužbe ran, je maček ki nima več spolnih stikov o. se ne pretepa, bistveno bolj zaščiten pred to smrtonosno boleznijo.

Kot sem že pred dnevi napisala ... tako usodo je pred leti doživel tudi naš bivši maček Likar, v času "ženjenja" se je parkrat vrnil domov ves popraskan in ubogi, potem pa enkrat še ves prehlajen, tako da je tri dni samo spal. Potem smo šli k veterinarju, toda pomoči, kljub nekaj tedenskim infuzijam, pa menjavam antibiotikov ni bilo. Njegovo z Aidsom okuženo telo pač ni bilo dovolj močno, da bi lahko kljub podpori zdravil, premagalo bolezen (verjetno virus mačjega prehlada).

Od takrat sem poskrbela, da so muci kastrirani, muce pa sterilizirane. Ne begajo od hiše, držijo se doma, ne udeležujejo se mačjih bitk, kljub temu da zdajle vsak večer drugi mačkoni tulijo v okolici, je moj Miško mirno doma na toplem, niti ne sili v "družbo". Pa še novih odvečnih mladičev ne zaplodijo taki mački.

 

Pri AIDSU in levkozi (ki je podobna bolezen kot človeška levkemija - krvni rak) je tako, da lahko sicer okuženi mački živijo precej dolgo življenje, če le niso izpostavljeni možnostim poškodb in okužb z drugimi boleznimi. Priporočljivo je samo notranje bivanje, po možnosti ne v družbi zdravih muc. Njihov imunski sistem je pač "sesut" oz. zelo šibak, zato bolezni, ki bi jih zdrav maček hitro prebolel, oni doživijo kot hud udarec za organizem in se nemalokrat zgodi, da umrejo zaradi sekundarne okužbe. V bistvu so temu virusu nadeli ime "mačji Aids", ker deluje enako kot "človeški" virus HiV.

Še malo več o boleznih, ki so spolno prenosljive in se jim da s kastracijo/sterilizacijo v precejšnji meri izogniti:

http://blog.veterinar-ka.net/2008/01/02/kastracija-

http://blog.veterinar-ka.net/2008/01/09/macji-aids-

http://blog.veterinar-ka.net/2008/01/17/macja-levko

Pa ne zamerite mi, prosim, če sem spet malo "predavala", samo škoda se mi zdi, da ne bi čim več ljudi vedelo, da se da izgube naših ljubljenčkov zaradi teh bolezni v veliki meri tudi preprečiti in vsem (nam in njim) omogočiti manj stresno življenje.

 

 

 

 

Mojca

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti