19. okt 2010 10:40
Cila, tale tvoja plastika me je spomnila na zgodbo, ki se pri nas kar nadgrajuje vsako leto.Na prelepem delu Slovenije imamo majhen vikend in okoli malo trave, ki jo je treba seveda pokosit, da ne preraste v gozd. Čeprav sva oba " igralca" v tej zgodbi rojena in živiva v mestu, je čut z naravo v meni dosti močnejši kot v mojem sopotniku. Zato so vsako leto hude borbe, zakaj je treba kositi travo, lej kako lepe rožice, ti bi pa vse to pobila itd. Vsako leto znova, leta in leta.No in pred časom je naš prijatelj predlagal, da bi vse asfaltirali in poklicali otroke, jim dali barvice, naj lepo narišejo cvetlice in drevesa in za vedno smo rešeni košnje in skrbi. To mi prihaja na misel tudi vedno, ko preganjamo živali v naravi.Imeli bi samo tiste, ki so nam všeč. Ptice, ampak, da ne pojedo semen, kužka in muco, ki ju imamo pod nadzorom, konja v ogradi, da ne najedam dalje. Seveda se proti škodljivcem vsi borimo, ampak če imamo nekaj krtin na travniku, pa res ni razloga za paniko, lepo prosim! Mene najbolj boli, da človek ne čuti več z naravo, veliko nas.V naravi je vse v ravnovesju, človek pa je s svojimi posegi velikokrat res naredil neravnovesje, ki ga plačuje drago. Spremenil strugo reke in danes se čudi, da reka poplavlja.Itd, itd.
naor