Kam po kostanj?

9. okt 2010 11:44

Issi je napisal/a:

"To je MOJE in če jaz ne bom uporabil tudi nihče drug ne bo. Glavno da je MOJE!" To je dandanes glavno razmišljanje, žal. Lastnina je sveta. Issi

Ali ni to eno glavnih načel kapitalizma, ki smo si ga tako želeli?

Kaj je torej odgovor na temo "Kam po kostanj?" Očitno na tržnico ali v svoj gozd.

Jaz sem tudi nabiral kostanj  (za kakšen posladek, ne za prodajo, da se razumemo), ko sem bil manjši in se učil tega, da narava nudi plodove vsem živim bitjem. Zdaj se šele zavedam, da sem morda že kot otrok postal tat ;-(

- Jernej - zasebno mnenje

9. okt 2010 12:35

Jah tiste, ki se vprašujete, kako po tej logiki po gobe. Po moje je stvar čisto enostavna . 1. Vzameš košaro, nožiček, specialko in gps napravo. 2. hodiš po gozdu, nasmehne se ti sreča in najdeš 6 štorovk 3. z GPS napravo in specialko določiš svojo lokacijo in pokličeš domači štab, ki sedi za računalnikom 4. poveš jim približno lokacijo, štab pogleda v PISO, te locira in najde podatke o lastniku 5. štab poklične na informacije in pridobi telefonsko številko lastnika 6. telefonsko št. ti sporočijo v gozd, medtem ko ti pobožno ogleduješ tistih 6 štorovk 7. pokličeš lastnika in rečeš: dober dan sem ta pa ta in se nahajam pod debelim hrastom, nekje v vašem gozdu, parcelna št. XX, k.o. vukojebina. Pod mogočnim hrastom sem našla 6 štorovk, pa me zanima, če ste jih vi slučajno nameravali nabrati? Ker če jih vi ne potrebujete, me zanima, če bi imeli kaj proti, če bi jih pobrala jaz? 8. Če imamo srečo, gospodar nekoliko presenečen privoli. 9. Ponižno se mu zahvalimo in vprašamo koliko smo dolžni: 10. presrečni končno položoimo 6 štorovk v košaro in nadaljujemo z nabiranjem gob. Stvar se le nekoliko zakomplicira, če PISO pokaže 12 lastnikov. Potem je potrebno točke 5, 6 in 7 ponoviti 12 x. Če danes res ni naš dan, se izkaže, da en lastnik živi v Kanadi in drugi na Novi Zelandiji. Potem se pač strošek nabiranja gob nekoliko poveča za strošek mednarodnih klicev. Mislim, jaz tukaj res ne vidim nekega problema. Ne vem kje vi videte težavo :))) Lep pozdrav, grem v gozd po kostanj. magnolija

9. okt 2010 12:48

Hja, pa je res enostavno. Hvala Magnolija!

Pa glej, da greš v svoj gozd

Issi

9. okt 2010 20:25

japaja je napisal/a:

Sem prejle toliko natvezla, da se je moje vprašanje izgubilo. Zato ga ponavljam: Kako naj najdem lastnika nekega gozda, da ga vprašam za dovoljenje? Res bi rada vedela. japaja

 

Vprašaš najbližjega kmeta. Kmetje so o lastnini okoliškega zemljišča zelo dobro poučeni. In tudi povedo, kje lahko nabiraš brez nevarnosti, kje pa ni zaželeno. 

 

Cila

Sporočilo je spremenil(a) Cila dne 09.okt 2010 20:26

10. okt 2010 9:22

Res je Cila.

Mogoče bi imela pa Vendy kaj pametnega za povedati.

Dejstvo pa je tudi, da nam komunikacija in pogovori gredo čedalje slabše. Ni vrag, da ne moreš do nobenega kostanja (ali gobe) na parceli, za ketero v pol ure ne moreš ugotoviti, čigava je.

VSAKA STVAR JE TOLIKO VREDNA, DA VPRAŠAŠ. Tega zlatega pravila sta me naučila starša.

Pač vprašaš, če lahko pustiš avto par ur parkiran na travniku poleg ceste, ko greš po brezpotjih v hribe. Je tako težko? V trgovini sredi mesta, ki ima svoje parkirišče (samo za stranke taiste itrgovine) vprašaš, če lahko avto pustiš pol ure pri njih, ker imaš v bližini opravke. Pa v zahvalo še kakšno melenkost kupiš. Je tudi težko?

Ali se pa takoooooooooooooo mudi? Eno merico olike bi pa res rabili ja.

Prosim za par odgovorov. In ja, tudi kritiko prenesem!

peter

10. okt 2010 9:33

No, moja včerajšnja prigoda. Blizu izvoza z AC bi morala pustiti avto od jutra do večera (sem pač tam vstopila na bus. Okoli stavbe, očitno namenjene neki gospodarski dejavnosti, bila je pa brez oznak, protora kolikor hočeš.

Parkiram, stopim do sosednje hiše, zunaj ob mizi gospa nekaj dela. Stopim po dvorišču do nje, pozdravim in vprašam, če bo kaj narobe, če tam pustim avto. Seveda ne, kar parkirajte, je bolj varno kot ob cesti, reče.

Na vrtu pod bogato obloženo kutino vse rumeno odpadlih kutin. Povprašam jo, če jih kaj proda. Kar naberite, kolikor hočete, je rekla. Ni hotela denarja in je vztrajala, da jih poberem. No, pa sem jih. Prijazno sva se poslovili. Moram reči, da sem bila v tisti vasi prvič v življenju.

No, ko bodo kutine v marmeladi, viskiju in še kje, ji bom peljala nekaj teh dobrot, sem prepričana, da se jih ne bo branila. Prijaznost se s prijaznostjo vrača.

Zvečer, ko sem prišla v avto, je omamno dišal po zrelih kutinah............ na izletu je bilo pa tudi zelo lepo.

rimljanka

10. okt 2010 10:20

ibiza je napisal/a:

Ni vrag, da ne moreš do nobenega kostanja (ali gobe) na parceli, za ketero v pol ure ne moreš ugotoviti, čigava je. peter

 

O ja, marsikje se to ne da. Poznam kar nekaj primerov.

Pa za božjo voljo, saj ne govorimo o drevesih, ki rastejo takorekoč na dvoriščih kmetij. Govorimo o gozdovih, in marsikje ni nikjer v bližini nobene kmetije. In presneto velikokrat lastniki gozda ne živijo v njegovi bližini (Toško Čelo, Klobuk, Katarina, Šmarna gora, Pokljuka - če jih naštejem le nekaj).

Sem prepričana, da tudi Cvetka ni imela v mislih nabiranja kostanja komu po dvorišču.

Issi

10. okt 2010 10:36

Issi, pač poiščeš tam, kjer lahko to ugotoviš, a ne? Vedno pa res ne more iti  vse po liniji najmanjšega odpora. Poudarek je bil mišljen na NOBENEGA KOSTANJA.

peter

10. okt 2010 10:39

Ko sem pisal ta sestavek, sem imel v mislih včerajšnje(in bodoče) rimljankino ravnanje. Namreč, prijaznost se s prijaznostjo vrača. Začne se pa seveda z besedo. In (lahko) nadaljuje z ravnanjem. Verjemite, ni tako težko.

peter

10. okt 2010 13:40

Zanimivo, kako se nekateri grebejo za svoje pravice. Bogve, ali so tudi pri dolžnostih tako dosledni.

Osebno poznam kmetijo, kjer imajo kostanje na negovanem travniku 200 m od hiše. Na srečo kostanjarjev in žalost lastnika jih zakriva vrh hriba. Ob temle času so pod njimi kostanjarji že ob zori in še nikoli  ni nihče vprašal, če lahko nabira.  To se dogaja sedaj in se je dogajalo pred 50 leti, ko je lastnik kostanjev z muko preživljal številno družino, ki jim je kostanj pomenil večerjo v naslednjih 3 mesecih. S kostanjem je odšla marsikdaj še košara orehov, pred tem pa sliv. Ne mislite, da se je kdo kdaj spomnil in otrokom prinesel kakšno čokoladico.  Toliko o moralni pravici, gledano z druge strani.

In ne mislite, da takih zgodb danes ni več - brezposelnost je tudi na kmetih in gorske kmetije ne dajejo zaslužka.

Cila

 

PS: Issi, ko ravno omenjaš Katarino: mogoče ne veš, da tamkajšnji otroci pridno nabirajo kostanj, ki ga prodajajo na "kostanjarsko nedeljo" in izkupiček namenjajo za šolske dejavnosti, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti?

Sporočilo je spremenil(a) Cila dne 10.okt 2010 14:23