13. maj 2016 8:37
Z ribsi se ne ukvarjam. Bo pa verjetno za marsikoga koristno osvetliti eno največjih zablod glede steakov, to je, da postanejo slabši, če izgubijo del tekočine. Celo mesarji delajo isto napako, ko ti ponosno prinesejo iz hladilnice cel šimbas v kosu in pravijo, da ga zorijo celega, da se ne izsuši. Takrat je čas, da zamenjate mesarja. Obstajata suho in mokro zorjenje mesa. Mokro je bodisi v vakumiranih vrečkah ali potopljeno v olja in razne marinade. (Mimogrede, steaki ne potrebujejo nobene marinade, saj iščemo izvirni okus govejega mesa in ne dodatkov in začimb kot npr. Jamie Oliver, ki z začimbami uničuje okus morskih rib) Anyway, pozabite mokro zorjenje, saj meso s tem dobesedno ne pridobi nič. Čisti placebo efekt. Fora je torej suho zorjenje. Heba je pa v tem, da doma zanj nimamo pogojev in smo zato prisiljeni v razne kompromise. Steaki morajo zaviti v bombažno plenico zoreti na 2-4 C vsaj 3 tedne, pri čemer mora zrak nenehno krožiti okoli, (zato profiji uporabljajo ventilatorje), da odvajajo vlago. V tem procesu izgubijo okoli 30% svoje mase, vse na račun vlage. A to jim ne škodi, pač pa nasprotno, dogajajo se kemijski procesi, ki meso zmehčajo in mu dajo bistveno bogatejši okus. Precej podobno, kot z braisingom, (dolgotrajno dušenje pri nizki temperaturi), dosežete razpad vezivnega tkiva in kolagena, ki iz "slabših" delov mesa naredi čarovnijo, pred katero je pljučna pečenka dolgočasna kot babica v bikiniju. Zato se južni Italijani samo prizanesljivo nasmihajo severnjakom, ki po Milansko delajo ossobuco iz telečjega, namesto govejega mesa.
rodin