21. nov 2013 11:15
Pri 13-letniku je poleg tega, koliko se je zanimanja in navdušenja in "to pa moram imeti" naučil od staršev, pomembno tudi to, kako se počuti v skupini vrstnikov. Ker v najstniških letih je skupina vrstnikov tista, ki določa vrednostni sistem in je zelo odvisno, v kakšno skupino vrstnikov otrok pride, oziroma, za katero skupino si želi, da bi ga sprejela. In ni posebej neobičajno, da veliko otrok misli, da mora imeti to-in-to, ker potem jih bo pa točno ta skupina sprejela. To s krizo ali potrošništvom nima direktne zveze, te iste stvari so se pojavljale tudi v našem najstnišvu in tudi pri naših starših.... Razlika je samo v tem, kolikokrat so starši rekli NE. In se mi zdi, da ima današnja generacija staršev težave s to besedo (sicer ima težavo tudi s hvala in prosim, ampak to je druga zgodba....)
Sama sem imela srečo: zrasla sem v okolju, kjer je bilo veliko ljubzeni in tudis tarša sta mi lahko kupila vse, kar sem si zaželela. Ampak to ne pomeni, da sem dobila čisto vse na način: jaz rabim-ti kupi. Se je od mene tudi kaj pričakovalo. Npr: za večje materialne stvari sem morala tudi sama en del (kakih 10%) privarčevati, ostalo sta financirala starša (in sem se tako naučila, da z lufta nič ne pade). Za decembrska in rojstnodnevna obdarovanja sofinanciranja seveda ni bilo, ampak nekako mi je bilo jasno, da mora človek za darila tudi kaj narediti - npr, da lepo delam v šoli in če se le da, da se ravno ne spotaknem ob vsako težavo in me je treba potem reševati. Obdarovanje je vedno samo manjši del v odnosu, ki traja ves čas.
In morda tudi zaradi tega nisem v najstniških letih imela hude potrebe po tem, da bi me skupina sprejela - ker sem bila tako nabildana s samozavestjo, ki sem jo dobila doma, da....hm...sem bila prej trendseter kot pa posnemovalka
Vendelina jr.
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 21.nov 2013 11:18