16. sep 2010 10:49
D.D. je napisal/a: |
S sodelavci bi radi pripravili krajši šaljivi program, pa smo nekako kar brez idej. .
D.D. |
Ja, saj to je tisti glavni razlog, da šaljivega programa ne bo. Zato je pa humor tako hudičevo težek, ker ga zna le malo ljudi dobro. Ni zastonj to najtežji literarni žanr in ni zastonj to najtežje v teatru in filmu.....
Je treba imeti za to talent, je treba videti v vsakdanjiku stvari v več barvah in tudi smešno in potem to tudi artikulirati in tudi dobro interpretirati. Če do sedaj niste počeli nič od tega ali pa minimalno od tega - potem tega ne začnite sedaj. Vaši sodelavki si tega preprosto ne zaslužita. To je njun zadnji dan in si ga res ne smeta zapomniti po tem, da so tam sodelavci hoteli biti špasni, pa vse skupaj ni bilo ne tič ne miš in niti žgečanje ni pomagalo do smeha. Zaradi spoštovanja do njiju jima, prosim, ne priredite lastnega humorističnega debakla. In ne živite v iluziji, da "namen je važen, nič hudega, če se je sfižilo". To pri takih situacijah preprosto ne drži. Ne samo namen, tudi izvedba mora biti.
Ker, konec koncev, zakaj pa hočete biti nekaj, kar niste? Sodelavki sta vas povabili na neko zadevo zaradi tega, kar ste in ne zaradi tega, česar niste. Saj morda niste najbolj smešni ljudje na svetu, ampak očitno imate neke druge kvalitete, da ste povabljeni. Ker, če jih ne bi imeli, vabila ne bi bilo. Nobenemu ni treba narediti zabave, ko gre v penzijo zgolj zaradi tega, ker gre. Jo dela zaradi tega, ker mu to nekaj pomeni in tja povabiti tiste, ki jih želi in ne tiste, ki jih "mora". Ker mu ni treba nobenega.
Bodite raje tisto, kar ste. Igrajte s kartami, ki jih imate in naredite iz tega nekaj. S tistimi, ki jih nimate, itak ne morete narediti nič.
Vendelina jr.