En dan sem pobrala malega v vrtcu, malo se mi je mudilo, on pa se je ravno zbudil. Za malico so imeli jogurt, pa sem rekla, da ga bova pač zraven vzela in ga bo kasneje pojedel. Vzgojiteljica me pa mrtvo hladno seznani z dejstvom, da to ne bo šlo, saj po novem otrokom ne smejo dajati malice domov. In tako je bilo v igralnici 5 otrok in 20 jogurtov, ki bodo šli... Kam? Bila sem tako šokirana, da sem ostala brez besed. Na vprašanje, zakaj je tako, sem dobila le odgovor, da bomo že na sestanku izvedeli. Sestanek bo čez kakšen mesec, mene pa ta ukrep tako jezi, da cel dan razmišljam o tem.
Smo samo eni izmed mnogih družin, ki imajo vsakega otroka v drugem vrtcu. Če torej pridem po enega, pa še spi, imam naslednje možnosti:
-ga prisilim, da na hitro stlači v sebe malico,
-ga počakam, da v miru poje in zamudim v drugi vrtec po drugega otroka,
-ga seznanim, da bo za predolgi počitek kaznovan tako, da bo pač ostal brez malice (pri tem, da je po bolj skromnem kosilu ob 12.00 do 15.00 že izstradan),
-se pozanimam vnaprej, kaj bo za malico in preventivno v trgovini kupim še enkrat to, kar sem že v vrtcu plačala, da nič krivi otrok ne bo za kaj prikrajšan.
Kaj pa vi mislite o tem? Ne vem, še vedno upam, da obstaja kakšna zelo dobra razlaga. Meni se zdi grozno. Kaj šele tistim staršem, ki imajo že tako skromne dohodke, da se komaj prebijejo čez mesec. Pa če si še brez avta, pridrviš iz službe z avtobusom, pobereš enega otroka, nato skupaj z njim peš po drugega v drugi vrtec... Ne vem, no.
čoko