Malica v vrtcu

14. sep 2010 9:34

Sto ljudi, sto čudi. Nikoli ne bo pravila, da bi bili z njim vsi zadovoljni. Ampak, saj smo vendar ljudje. Lepa beseda dela čudeže in kakšen kompromis tudi.

Glede spremstva prvošolca pa tole. Šola je kar velika. V jutranje varstvo se zbirajo v razredu, najbližjem garderobi, tako da ga lahko pospremiš v ta razred. Problem je pa naslednji - Romi. Čeprav ga nismo nikoli strašili z njimi, imeli konfliktov, se jih pač boji. Mogoče je pač malo čudno, ampak fantič je bolj nežne dušice. Jutranje varstvo smo potem spustili in ga pripeljemo v šolo pred poukom. Tu pa je nastal problem. Ne upa se it sam v razred. Tudi to bomo rešili, samo da se zgubi občutka, da se bo kje izgubil al ne vem česa.Je pa res, da na naši šoli vsa pravila nastajajo zaradi Romov, potem pa ne veljajo za njih, ampak za druge.

 

Lpe dan!

Brgita

14. sep 2010 9:59

Letos sem obiskala svojo družino, ki živi v Honoluluju.Tam živijo Japonci, Kitajci, Korejci, Evropejci, Američani iz ZDA, iz Južne Amerike.Snaha me je ponosno vodila v šolo, slavno Punaho( v katero je hodil tudi zdajšnji predsednik Obama ) in, kjer so učilnice drugačne kot naše.V njih pa otroci belcev, rumenokožcev, črncev itd.Užitek jih je gledati, ker se nihče nikogar ne boji, pa čeprav je eden črn kot ebenovina, drugi pa skoraj prosojen.

Sina sem pa včasih vprašala, a misliš, da je to Kitajec ali Korejec.On pa mi je odgovori, a je to sploh važno? Po enem mesecu tudi sama nisem več ugotavljala, kaj bi bil ta po narodnosti, ker konec koncev to res ni važno.Vsi smo ljudje, eni smo beli, drugi črni, tretji ...Ljudje, ne glede na raso pa smo dobri ali slabi.V glavah moramo urediti in potem otrokom dajati dober vzgled.Če bomo mislili, da so mali Cigančki slabi ljudje, bodo tudi naši otroci mislili tako.Dajmo jim priložnost, da se vključijo med nas.

Brgita, mogoče bo pa fantek, katerega se tvoj sinek danes še boji, postal njegov prijatelj.Le priložnost zato morata dobiti oba.

naor

14. sep 2010 10:33

Naor,

In sem se spomnila zapisa ene naše članice, ko je rekla, da so ubogi ljudje tisti, ki jim je krtina na lastnem, ograjenem vrtu najvišja gora, ki so jo kdaj videli. Tako nekako. Velja za vsa področja.

 

Mamamia

 

 

 

 

mamamia

14. sep 2010 17:12

mala miska je napisal/a:

Skratka skrbeli so za njih bolj kot bi bilo v njihovem opisu nalog. Zaradi bližine smo sedaj otroka prepisali v državni vrtec. In pred očmi se mi podira zgodba idiličnega vrtca in šele sedaj razumem, kaj prestajajo mamice, ko puščajo otroke v vrtcih, kajti do sedaj nisem imela občutka, da puščam otroka v vrtcu, ampak pri ljudeh, ki ga imajo radi. Kako je z malico ne vem, poznam pa razliko med državnimi in privatnimi vrtci. Prepričana sem, da temu ne bi smelo biti tako! mala miska

No ja, tole pa izgleda tako, kot, da so v državnih vrtcih pošasti za vzgojiteljice, v katoliških pa sami angeli. Ne pretiravaj in ne posplošuj.

15. sep 2010 7:51

Ne rimljanka, to si narobe razumela. Vzgojiteljice so tudi tukaj krasne. Gre samo za način dela in to, kako obravnavajo otroka. V državnih vrtcih vse po linji najmanjšega odpora (npr. dveletnikom dajo za jest pasirano hrano, namesto da bi jih takoj naučili jest normalno hrano - no pravzaprav naša to že obvlada, pa jo bodo sedaj vseeno učili nazaj na pasirano hrano). No to je samo en čisto mali primer... mala miska

15. sep 2010 10:38

Mislim, da so med vrtci (občinskimi) ogromne razlike. V našem vrtcu na primer ni pasirane hrane (mogoče jo imajo najmlajši, dvoletniki pa zagotovo ne). Zato ni prav, da kakorkoli posplošujemo. Je pa res, da starši mnogokrat (ne govorim za konkretni primer) požrejo marsikaj in spuščajo paro na raznih forumih namesto da bi šli v vrtec in se kulturno pogovorili z vzgojiteljicami oz. ravnateljico. Morda bi se marsikaj takoj rešilo.

15. sep 2010 16:46

miis s tem se popolnoma strinjam. Ravno zaradi tega sem danes šla tja in vse rešila in uredila tako, da se bo tudi tukaj moja pikica imela lepo. So pa res zelo prijazni in se je dalo vse zmenit. mala miska