Grenke kumare

29. jul 2010 21:09

japaja, zato, ker je v enih pač ni, oz. je snovi tako malo, da je ne okusiš. V tem je, po moje, vsa umetnost.

rimljanka

29. jul 2010 21:09

Ne alkaloid, ampak steroid z imenom kukurbitacin.

29. jul 2010 21:14

No, pa sem se spet nekaj naučila. O tem, da je potrebno kumare pobirati navsezgodaj zjutraj, sem pa kot otrok na kmetih vedno slišala (in sem mislila, da je to finta, da me vržejo iz postelje ), res pa je, da kumare nikoli niso bile grenke. Bom vseeno malce modificirala tisto iz bivše naše: "Ko rano rani, sladke kumare grabi" japaja

29. jul 2010 21:31

In mogoče se tisti PTC v kumarah aktivira na soncu, kaj pa vem, pojma nimam, samo naglas razmišljam. Moj prvi poklic v življenju je bil okuševalka kumar. V LJ. Najprej je mama probavala kumare toliko časa, dokler ni imela usta popolnoma grenka, potem sem prišla na vrsto jaz in okušala kumare toliko časa, dokler nisem imela usta popolnoma grenka. Tista grenkoba je bila res bljak. Smo pa takrat kupovali kumare na trgu in poleg grenkuh kumar je obstajala še nevarnost pekoče paprike, ki se je prešvercala med normalne in je bil ves kozarec (takrat se je vlagalo v bistveno večje kozarce) kislih paprik skoraj neužiten. Mal sem zašla, no ja... Pa ko sem že ravno pri besedi - moj drugi in tretji poklic v življenju sta bila sekljalka čebule in lupilka česna (tistega močnega, drobnega, katerega lupinica se je pripopala na prste..in ni vseboval kapitalistične vode za večjo težo in večji iztržek oz. profit), potem še sekljalka peteršilja (prav tako tistega starinskega, drobnega, dišečega - takisto brez napihnjene teže...) Bodi dovolj. Obilo sladkih kumar želim japaja Sporočilo je spremenil(a) japaja dne 29. 2010 22:38

29. jul 2010 23:54

Japaja, odličen literaren vložek!!! naor

30. jul 2010 5:51

Grenke kumare smo včasih razgrenili tako, da smo jih naribali, rahlo posolili, stisnili in pustili tako par ur. Potem smo vodo odcedili. 

Sama tega ne delam več, ker imam s kumaricami srečo in domače niso grenke, kupujem jih pa skoraj ne.

Še en namig: kumarice za vlaganje so manj grenke. Za solato porabim tiste, ki se skrijejo in uidejo čez mero.

Cila

30. jul 2010 8:43

Cila je napisal/a:

Grenke kumare smo včasih razgrenili tako, da smo jih naribali, rahlo posolili, stisnili in pustili tako par ur. Potem smo vodo odcedili.  Sama tega ne delam več, ker imam s kumaricami srečo in domače niso grenke, kupujem jih pa skoraj ne. Cila

Tule je, a ne, razlog, da so včasih kumare OBVEZNO IN VEDNO naribali, posolili in po določenem času oželi. Večina grenkobe je odtekla s sokom. So bile pač take sorte, zdaj je večinoma tako, da kumare niso grenke in tudi jaz tega ne delam, že dolgo ne.

rimljanka

30. jul 2010 9:59

0božujem kumare, in lansko leto sem imela pokvarjeno sezono - je ni bilo kumare, ki ne bi vsaj malo grenila, bile so tudi nikakve oblike, čeprav po "deklaraciji" naj bi bile dolge, delikatesne..Malo morgen! Ja, vse sadike sem kupila v isti zadrugi. Napaka. Letos sem jih kupila na dveh različnih krajih, tri različne vrste, rastejo in rodijo, da je veselje, in niti ena doslej ni bila grenka. Zalivane so redno, obiram jih tudi popoldne. Bi pa res rada prišla do zanesljivega vira sadik, ker se mi zdi, da se prodaja sadike iz raznoraznih poženjenih semen. Mislim, da ima glavno vlogo glede grenkobe čistost sorte oz. pravi križanci... Pozdrav vsem! ninti

30. jul 2010 10:22

Pri kumarah je dejansko preizkušena ta metoda, da kumaro tam kjer je pecelj odrežemo in močno podrgnemo, da se speni in tako gre grenkoba ven. Veliko užitka ob kumarah takih in drugačnih. DanD

30. jul 2010 13:05

Ninti, kupi seme in ga  posej. Sama sem sadike kupila v vsej svoji vrtnarski karieri  le enkrat.

Cila