3. jul 2010 18:23
Najprej me je presenetilo to, kako je oblikovano osnovno vprašanje od čoko. Okej, sem zafrknjeni družboslovec in rada zadevo definiram.
Enakopravnost - to je pojem, ki spada na področje prava. Pravo najprej abstrahira (pomeni, da se naredi miselni preskok in se pač od spektra ljud izloči vse, kar jih dela edinstvene in drugačne in jih obravnava na nivoju najmanjšega skupnega imenovalca in tako pač ljudi obravnava abstraktno) individume in v nadaljevanju jih garantira enako pravno varvnost in enake pravice. Skratka, enakopravnost je kategorija abstrakcije kot nujnega orodja za delovanje prava na sploh.
Zdaj grem pa nazaj na zgodbo o vlaganju v neki partnerski skupnosti. Sicer se ravno spreminja zakonodaja na to temo (družinski zakonik, ki bo med drugim tudi omogočil večjo vlogo predporočnim sporazumom), ampak ta presumpcija, da je v partnerski zvezi pridobljeno premoženje skupna last obeh partnerhev (in se potem na temelju te predpostavke ob razpadu zveze tudi deli), se nadaljuje tudi v prihodnjem DZ. Ta presumpcija izhaja iz tega, da če je eden dal v nekaj več denarja, je potem drugi to kompenziral s kakšno storitvijo več v smislu, da je nekdo več delal, skrbel za gospodinjstvo.....in da se konec koncev tudi te stvari lahko čistlo lepo izrazijo tudi z denarno vrednostjo in plusminus vedno pridemo na fifty-fifty. Tako pač zakon in red razumeta funkcioniranje v neki trajni partnerski skupnosti.
To, kako pa sleherniki in slehernice razumemo realnost partnerskih skupnosti, to je pa druga zgodba in neredko se zgodi, da sleherniki in slehernice razumejo malo do nič. Trajna partnerska skupnost je skupnost, v kateri se lahko dogajata strast in romantika, lahko se dogaja rutina, lahko se dogaja jeza....ampak kar je pa čisto vsem skupno, dogaja se realnost stroškov in položnic. Položnice, naše zveste spremljevalke nas bodo spremljale celo življenje (zna biti, da bo familja razpadla, položnice bodo pa ostale). Vsak dan se bo treba ukvarjati s tem, koliko bo kaj stalo in kdo bo to plačal in nekdo bo za to moral zložiti denar. Sama sem - ne po svoji želji in ne interesu - kar od blizu videla veliko družinskih dizastrov, ki so nastali ravno zaradi tega, ker se v partnerskih zvezah in družinah niso znali zavedati tega, da partnerstvo (ali pa družina), da je to tudi skupni premoženjski projekt in da je pri teh stvareh treba biti stvaren. Ker tisti, ki je te stvari gledal s kakšno romatniko, neresnostjo, zapravljivostvjo ....in kar je še tega, ta je po navadi potegnil ta kratko. Nekaj primerov:
- ta kratko potegnejo vdove (možje ponavadi umirajo prej), ki so se celo življenje zanašale na "to bo mož plačal, jaz sploh ne vem, koliko kaj stane, pri nas ta velike račune plačuje mož2
- ta kratko so ogromnokrat potegnile soproge, katerih soprogi so se na vsak način hoteli dokazati, da so silni podjetniški frajerji...in te soproge niso imele dejanskega pojma, kaj možje počnejo v biznisu. Tisti izgovor "to so tvoje stvari, jaz se v to ne spuščam". In so potem svoje ime prebrale v kakšni stečajnici (sem to tolikokrat videla, da sem po stotem primeru dejansko nehala šteti...)
- ta kratko so ogromnokrat potegnile soproge, ki so bile bolj pro-forma kot v resnici zaposlene v družinskem podjetju, kšeft je delal mož, dolgove sta plačevala skupaj, so pa tudi slabše verzije, ko so se frajerji potem zapili in obesili ali kako drugače končali svoje življenje, vdova je pa potem plačevala do bridkega konca
Pa takih situacij je še n. Ponavadi potegnejo ta kratko ženske, ker na žalost prinašajo v družino manj denarja kot moški. Ni pa vedno tako. Namreč, ko moški začne nositi manj denarja, začnejo to doživljati kot dodatno obremenitev in potem doma sitnarijo in se grejo žalopojke (ogromnokrat v kombinaciji z alkotom) in potem imajo ženske dolžnost familijo spraviti skupaj. Ker, če bi se ločile, bi morale še slabo preskrbljenim in nezaposlenim tipom plačevati preživnino in je včasih ceneje ostati v zakonu, kot pa se ločiti.
My point je: trajna partnerska zveza ni samo romantika. Ima tudi čisto realno premožensko plat in to gledati z rožnatimi očali in "bo že kako", to, je za moj okus neodgovorno, otročje, nedoraslo in škodljivo. Dlje časa kot se človek neodgovorno obnaša v polnletni dobi, dražje potem plačuje ta zapitek (ali pa ga tako ali drugače plačujejo tudi njegovi/njeni potomci). Zato, pamet v glavo, preden res ne bo prepozno. Ker edini pravilen način je ta, da se, preden kupiva prvo skupno solato in prvo skupno mizo in modroc, dogovoriva, kako bova to zadevo plačevala in dogovor v stilu "bomo že kako", ta dogovor ne velja. Ponovite vajo v dogovarjanju in upam, da se boste v doglednem času naučili.
Pa tudi, ko se gre v trajno partnersko skupnost, takrat se (pameten človek tako naredi), malo vzame zakonodaja v roke in se pogleda, kaj to pomeni. Bi sicer še razumela, če kakšna "preprosta ženica" (elaphus, živjo
) tega ne postori, ampak človek z eno srednješolsko izobrazbo bi pa to moral narediti. Ali pa se naj preprosto ne gre. Saj v to, da bi živel partnerstvu, nihče nikogar ne sili, ne?
Vendelina jr.