Pozdrav iz bolnice

30. avg 2010 18:06

Kajne, Reca, šele ko te nekaj doleti, spoznaš, česa so sposobni mož in otroci-kako lahko in znajo vse narediti! Ti pa v Franciji le uživaj, midva sva se tudi pred kratkim vrnila iz Chamonixa, kjer sva opravila kar nekaj pohodniških tur.

LP

kača

30. avg 2010 19:31

Super! Dušanka, zdaj pa še ti! Kako napreduješ? japaja

30. avg 2010 19:55

Obema puncama želim hitro okrevanje in še naprej toliko pozitivnega razmišljanja. Dipsi

31. avg 2010 7:58

Po vseh lepih slikcah, ki nam jih pošilja Dušanka sklepam, da je vredu. A ne ? banana130

31. avg 2010 9:41

Seveda, Banana130, seveda. japaja

16. sep 2010 20:55

Tokrat se vam javljam en teden po končanem zdravljenju. Končno je vsega konec. 5 tednov obsevanja in vsak teden še KT človeka res zdela in utrudi. Kljub temu, dasem bila psihično zelo dobro pripravljjena in da mi je vsa družina zelo stala ob strani in me podpirala, me je kar malo utrudilo. Apetita nisem imela in utrujenost me je dobro zdelala. Na zadnjem obsevanju pa me je skoraj kap. V čakalnici jo nenormalno veliko pacientov nakar izvem, da se je pokvaril aparat. Nestrpno sem čakala kaj bo, saj ne vem, če bi me lahko prepričali, da pridem naslednji dan ponovno. Po več kot eni uri čakanja so nam povedali, da aparat spet dela. Par ljudi je bilo pred mano in ko sem tudi jaz prišla ven iz prostora za obsevanje sem se vrgla možu okrog vratu in solze srečeso nekontrolirano tekle in tekle. Priznam, bilo je naporno, ampak zdaj je konec. Kontrola šele drugo leto. Apetit se počasi vrača. Bil je pa že tudi skrajni čas, saj se na tehtnici pokažeta dve čudni številki 44, ki označujeta moje kile. Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste mi tukaj stali ob strani in mi tudi po zp pošiljali vzpodbudne besede. Vsem tistim pa, ki se bojijo spregovoriti o svoji bolezni, "ne klonite, kajti to je največji sovražnik zdravja. Glavo pokonci, nič ni nemogoče. Kjer je volja je moč." lp Vesna

16. sep 2010 21:13

Reca, hvala,ker deliš z nami te izkušnje,verjamem da bodo tvoje pogumne besede dale voljo in moč tudi drugim, ki so ali bodo-mo na tej poti. To je tako, če nosiš v roki težko torbo, jo preložiš v drugo roko, torba ne bo nič lažja, le lažje se jo nosi.Hrabro še naprej vem kako huda so taka zdravljenja, smo imeli raka v družini.Lep pozdrav. adalbert

16. sep 2010 21:40

Reca kar tako naprej!!! Drži se! lucys

16. sep 2010 21:52

Reca, držala sem pesti zate, verjemi:) In srčno ti želim, da si opravila s tem nepridipravim:) Uživaj vsak dan posebej.

ajmar

16. sep 2010 21:55

Ajmar, ne dvomim v to. lp Vesna