Kajenje

27. maj 2010 20:22

Stasafrank,nihče me ni nadrl,samo občutek imam,da na nas gledajo drugače tisti,ki ne kadijo.No ja,nadrla sta me mama in oče,ko sta za to izvedela pred tistimi leti,ko sem bila še smrklja,ampak očitno ni pomagalo Ja te navade pa nimam,da bi komu puhala pod nos. Bannanna,takega razmišljanja kot si ti,so pa redki.Tako realnega razmišljanja,mislim. žoja

27. maj 2010 20:43

Ni kaj, moram se oglasiti...kot bivša kadilka (upam, da tako tudi ostane). Kaditi sem nehala, ko sem izvedela da sem noseča. Sicer me še vedno prime, da bi kakšnega pokadila, vendar mi tri tedne stara pupa skoraj ne pusti dihati. Včasih pride slab moment, ko bi "požrla"celo škatlo. Ampak se takrat opomnim, da bi bila tragedija, če bi prižgala. Mislila sem, da ni kave brez cigareta, no ja, tudi kavo sem nehala piti med nosečnostjo. Vendar se da zdržati in obdržati. Partner sicer kadi, vendar hodi kadit na balkon. Sicer ga h kajenju ne spodbujam, vem pa, kako je, ko ti v nedeljo popoldan zmanjka cigaret. To je bila šele kriza. Tudi sama sem strašansko nediscipliniran človek in sem več let prej se trudila, da bi nehala kaditi, pa nikakor ni šlo. No, potem pa ko sem izvedela, da sem noseča, pa ni bilo kompliciranja. Tako da, vse je v glavi, ampak čisto res. Sicer mi je všeč ideja - kaditi. Ker včasih je bil cigaret izgovor, da smo šli ven, na kavo, klepetali - v bistvu sociološka ideja o kajenju. Ali pa jutranja kavica in cigaret, ali pa po odličnem kosilu, uh je včasih res pasalo kaditi. Je pa res, da večina prijateljev in znancev kadi, vendar sem že vse nagnala ven na balkon. Sicer pa kadilcev ni čedalje manj - videti jih ni več po lokalih, sploh pa ne pozimi. Me pa preseneča, da je veliko mladostnikov kadilcev. Se mi zdi, da jih je čedalje več. Žoja, kot si sama rekla, enkrat je treba reči odločen NE in potem je pot lažja. LP! Moycaa Sporočilo je spremenil(a) Moycaa dne 27. 2010 20:44

27. maj 2010 21:43

Mene pa pri kadilcih moti le,če rečejo:" Ni kave brez cigareta!" Saj mogoče je to sleng,ampak meni se zdi to pri cigareti najbolj grdo. To malo za šalo, malo pa tudi zares.Poznam veliko strastnih kadilcev,ki ne morejo nehati kaditi in se niti ne trudijo.Če so obzirni do drugih, me ne moti.Ko pa je kadilec tiste sorte, da ga ne gane ne otrok, ne prošnja, da ne bi kadil v prisotnosti tistih, ki to ne želijo,takrat me pa to razjezi. Sicer pa tisti, ki kadite, uživajte in se ne sekirajte, kako vas gledajo drugi.V resnici vam to niti ni mar.Govorim iz vsakdanjih izkušenj,iz vsakdanjega življenja. naor

27. maj 2010 22:05

Sem karnak in sem kadilka!

 

No, pa sem se predstavila. Nisem tista strasta kadilka, ko ne morem piti kave brez cigareta. Meni so cigarete samo razvada. Ne kadim vsak dan. Več pokadim poleti, ko smo zunaj. Največ na morju, tako pač to je. Mi je pa všeč ta naš zakon, ko prepoveduje kajenje v lokalih, zaprtih prostorih.... Tudi v stanovanju ne kadim, saj je moje mnenje, da kadim jaz in ne moja okolica.

Ob enem pa tudi hvala vsem, ki kdaj v mrazu zmrzujejo z mano zunaj na "čikpavzi".

 

Sporočilo je spremenil(a) karnak dne 27. 2010 22:05

27. maj 2010 22:08

Naor,se strinjam s tabo,ko kadilec ne upošteva tistih,ki ne kadijo,da ne govorimo o kajenju v zaprtem prostoru,ko so zraven otroci. Sama kadim,vendar se umaknem takrat,ko so okoli mene nekadilci,otroci ali pa ljudje,ki enostavno ne razumejo zakaj ga moram prižgat. Ne rada poslušam pridige o kajenju,medtem ko si nekdo kuha klobaso za večerjo iz dneva v dan ali pa nerga,da bi moral shujšat 10 kg,ker je predebel.Sicer ne kadi,ker je to zelo škodljivo,poje pa mastne hrane toliko,kolikor je nese želodec,ker jo kao pokuri,ker fizično dela. No,ja vsekakor,ne eno in drugo ni fajn. žoja

28. maj 2010 8:45

Draga žoja, nisem čisto prepričana čemu služi tvoja tema? Podpora kadilcem, podpora pri prenehanju, tolažba ... Kakorkoli že, saj si sama že vse napisala. Kot bivša kadilka ti lahko povem, da je resnično vse v glavi. Zdaj moraš samo ugotoviti en dober razlog za prenehanje. Očitno ti niso dovolj. Sama sem nehala iz več razlogov: najprej trma, ker mi nihče ni verjel, da bom res prenehala kaditi ob napovedanemu datumu, potem pa še tisti bolj smisleni razlogi: zdravje in lepota (ja, ker mi ni gršega prizora, kot če vidim zgubano žensko v srednjih letih s cigaretom v roki). Pa rumeni zobje, nohti, smrad... Se lahko ne vem koliko naparfumiraš, vonj ostane. To je pač moja ženska samovšečnost, ki je zmagala. Ampak to je moj primer. Ti boš morala pa sama ugotoviti, kaj je tisto, ki bi te pripravilo k temu. Če te ne prepiričajo hude zdravstvene posledice, potem ne vem. Obsojala te pa ne bom, saj si dovolj stara. Obsojam samo kadilce, ki kadijo v pristotnosti otrok. Tu je meja. Jaz se lahko umaknem, otrok se ne more, če starši kadijo. Tako da, napni možgani in premisli kaj si želiš. Pa pogumno! Gigi_84

28. maj 2010 9:26

Žoja, ne vem, kaj te v resnici žuli: - to, kaj si okolica misli o tebi zaradi prižgane cigarete - to, da je to navada, s katero polniš neke praznine in te jezi, kako jih polniš, ker polnjenje ni posebej uspešno Ali pa je tole en terapevtski monolog z vpadi publike? Takole ti bom povedala - ne bo posebej milo in v vati, bo pa zelo iskreno: Človek se večkrat v življenju sooči sam s sabo in s svojimi prazninami v psihi in to soočenje ni kaj posebej prijetno - v bistvu je grozno in še hudič je, ker ga je težko artikulirati, ker v besedah je to eno samo stokanje brez ta pravega štofa. In s svojimi prazninami se človek sooča ne glede na to ali kadi ali ne. Vedno pridejo. Je pa seveda prenehanje kajenja izvrsten in precej naporen (ker učinkovite stvari so naporne, zlahka ni nič), da se človek nauči metode, kako se rešujejo njegove praznine in njegova malce slabša stanja. Ker, če se zmore prenehati kaditi, se zmore tudi kaj drugega. Sama sem se s cigaretami afnala slabih dvajset let. Ob jutranju kavi, od dopoldanski kavi ali po kosilu, popoldne ena, zvečer pa kaj veliko niso pasale, ampak sem se tudi afnala z njimi. In potem na kakih eventih iskala kje je pepelnik... Tako sem prišla na eno škatlo v treh-štirih dneh. Moja zdravnica je rekla, da to ne spada niti med kadilce niti med nekadilce. Sama sem sicer vedela, da bom nekega dne nehala kaditi, ampak se mi ravno ni dalo posebej intenzivno delati na tem. Potem je bilo pa vesolje pametnejše in sem dobila precej močno pljučnico. Človek, ki je navajen biti zdrav in fit, si ne more misliti, kako šokantno je to, ko dobesedno čez noč postanejo tudi opravila kot je vstajanje in postelje do vecejke tak napor, da moraš vmes malo postati in si obrisati pot. No, tista pljučnica je bila nek svojevrstni blagor. Sem imela obilo časa za počitek in potem tudi za trezen premislek (ga razlagama v nadaljevanju) in seveda so mi cigarete zasmrdele. Sedem mesecev po tem sem na eni decembrski zabavi "nafehtala" eno cigareto, jo prižgala in prvi dim (če odštejemo, da se mi je malo zavrtelo), mi je povedal, da tega preprosto ne rabim. Evidetno sem morala prižgati tisto zadnjo za to, da sem se zavedela, da je zadnja. Ker sem enostavno ugotovila, da je škoda mene, da se družim z nekimi ljudmi tam ob pepelniku na mrazu in peljem neko totalno neprodkutivno diskusijo, samo zato, da nismo tiho. Ker sem ugotovila, da sem s cigaretami v bistvi polnila neke sekunde in minute v dnevu zaradi tega, ker pač mislila,da jih je treba polniti. Ker sem z mahanjem z rokami in dimljenjem malo zakrivala nek pogled name, da je bila prezenca bolj misteriozna...ajoj. Sem se ob tem spomnila na tisto vajo, ki jo imajo drugače v šoli nastopanja - ljudje morajo vsaj eno minuto stati pred občinstvom in biti popolnoma tiho - in kdor nima profesionalnega treninga, se po pol minute začne zibati, prestopati, zgbljati.... No, da v življenju je pa tako, da se, namesto, da bi se zgrbljal, odloči za cigareto ali pa za kaj drugega (recimo hrano). Skratka, dokler človek v glavi ne zmore toliko moči, da vsaj za eno minuto v treznem stanju stoji tihp in pokončno in mirno pred občinstvom (to je najbolj materialna oblika tega, da se soočimo z množico, javnostjo), do takrat nima toliko moči, da bi premagal katerokoli svojo razvado (cigarete, hrano, alko, droge. Lahko sicer vmes plačuje akupunkutro, obliže, terapijo itd itd...in bodo sicer izboljšave, trajne rešitve pa ne bo. Bo morda nehal kaditi, pa bo zaradi tega začel žreti (videno ogromnokrat). Vendelina jr.

28. maj 2010 10:00

Sem kadila pred 9 leti po 2 škatli na dan in vem ,kako težko je nehati.Mislim, da kar tako gre zelo težko ,vendar sem morala nehati zaradi bolezni,še vztrajam in me kadilci okoli mene sploh ne motijo,ne rečem pa ,da me mogoče kdaj spet ne zamika, upam da ne ,pa vseeno,za zdaj imam trdno voljo,verjetno zaradi bolezni , ne da bi bila tako krepostna .....Ponavadi je pa tako ,vsakemu znamo svetovati ,sebi pa pozabimo.... lp marjeta10 Sporočilo je spremenil(a) marjeta10 dne 28. 2010 12:13

28. maj 2010 23:05

Sem nehala kaditi pred dobrima dvema mesecema in to po več kot 4o letnem kajenju. Sicer nisem kadila v nosečnosti. Zadnjih par let mi je šlo že zelo na živce, kako mi cigarete narekujejo način življenja. Ampak je bilo božansko nagraditi se s čik pavzo. Sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se odločila in mi je zdravnica napisala recept za Champix. Začneš jesti tablete in kadiš. Med 8 in 14 dnem pa se odločiš, da ne boš več prižgal. In prav hecno, kako zgubiš voljo in okus za kajenje. Me je začel dim strašno motiti. Sedaj sicer nimam prav nobene želje po cigaretah in prav zelo enostavno je življenje brez cigaret. Manjkajo mi pa obredi povezani s cigareto. In upam, da bo to tudi minilo in me ne bo kaj premamilo, da bom spet prižgala. Če ti bo kaj pomagala izjava ene moje znanke psihjatrinje, ki je zdravila pijance. Mi je rekla, jaz vedno rečem mojim odvisnikom, kako nimate toliko osebnega ponosa, da pijete po vogalih. In tako tudi vsi kadilci smo (so) pred vrati ali pa po cesti in vlečemo svoj čik. Sedaj šele vidim, kako je to neukusno, pa ne zaradi drugih, ampak zaradi nas samih. Odloči se tako, da bo tebi prav. BORCEK

29. maj 2010 9:29

Tisti "obred, povezan s cigareto", je taka fina stvar. Te nekaj razjezi in si človek reče "grem eno prižgat", v nekem hecnem prepričanju, da bo čez pet minut stvar bolj jasna. V resnici ni. V resnici je bolj jasna čez kakšno uro brez cigarete in kake tri ure kasneje ob pomoči cigaret. Ali pa se človeku malo "ne da" in išče kompanjona/kompanjonico za kavo in eno za prižgat, pa nadaljujemo čez petnajst minut... Sem ugotovila, da se čisto lepo pije kava brez cigarete in če ni kompanjona ali kompanjonice za kavo, tudi v najmanjšo torbico na svetu gre žepna knjiga in petnajst minut branja je čisto fina stvar. Pa še blazen mir imaš, ker človeka s knjigo nihče ne nadleguje (karkoli to pomeni). Na eventih se pa sedaj že dogaja, da je nekadilcev več in da potem manjšina zmrzuje zunaj. Vendelina jr.